"Za Baričeviča sem bil smet"

Sosed pokojnega je povedal, da ima doma tri otroke, za katere ga je bilo po prvem napadu psov ves čas strah. Pred letom 2006 so bulmastife sicer srečevali na ulici, od takrat pa nikoli več, je pojasnill. Pravzaprav ni vedel, da jih je Saša Baričevič sploh imel spet doma, dodaja. Občasno naj bi se slišal lajež, a kot pravi, bulmastifov niso videli, saj jih Baričevič ni več sprehajal po ulici. Stika s svetom niso imeli. Redno jih je v garaži naložil v avto ter se z njimi odpeljal na šolanje ali na kraj, kjer so se lahko prosto gibali.

Kinolog Dušan Hajdinjak jih je začel šolati po napadu na Tržičana leta 2006. Takoj je ugotovil, da ljudem ne pustijo blizu in se odzivajo nagonsko. Po več kot sto urah šolanja z vsakim od psov je bil opazen napredek.

Kljub temu je Baričevič dobil točna navodila, kako mora ravnati z njimi doma. Vseh navodil se ni držal in za tragedijo je odgovoren sam, pravi Hajdinjak. Več v videoprispevku.

Žurnal24 main

Kaj vse se je dogajalo
Zgodovina z nevarnimi bulmastifi sicer sega že v leto 2003, ko je psica Joy raztrgala mimoidočo psico.

"Aprila 2003 mi je življenje dobesedno rešila moja psička, ki jo je psica tragično raztrganega lastnika skoraj pokončala. Takrat sem svojo psico pasme angleški hrt sprehajal po ljubljanski Rožni dolini. Tik pred domom sva srečala dva sprehajalca psov, ki sta po drugi strani ceste sprehajala dva bulmastifa. Takrat še niti vedel nisem, da sta last Saše Baričeviča. Nenadoma se je s povodca strgala psica in skočila na mojo. Drugega bulmastifa je sprehajalcema uspelo obvladati na povodcu. Baričevičeve psice pri neobvladljivem grizenju niso ustavili ne vpitje niti brce.

Svojo psičko sem rešil šele tako, da sem jo vrgel čez ograjo ene od hiš ob cesti. Takrat sta oba bulmastifa obstala, psica se je vrnila k sprehajalcema, ki sta ta pasji napad le mirno opazovala.

Sprehod so nato povsem normalno nadaljevali, kot da se sploh ni nič zgodilo," krvavo soočenje z bulmastifoma pokojnega Baričeviča opisuje Ljubljančan Marko Jenko.

Napad je prijavil policiji in po celodnevnem raziskovanju, kdo je lastnik psov, pozvonil pri Baričevičevih. "Doživel sem hladen odziv partnerice pokojnega Zore Roter, češ da so psi kot njeni otroci in da so zavarovani. Brez vsakršnega opravičila in posmehljivo me je napotila na zavarovalnico, če imam odškodninski zahtevek. Eno leto sem moral dobesedno prosjačiti za povrnitev škode, da mi je zavarovalne police psov na Baričevičevi kliniki naposled izročila kar tajnica. Lastnika sta me obravnavala kot zadnjo smet," se še spominja Jenko, ki se z lastnikoma napadalnih bulmastifov celo na sodišču ni nikoli soočil. "Po mojih podatkih je postopek, ki je zoper Roterjevo tekel pred sodnikom za prekrške, zastaral, ker se nikoli ni odzivala na vabila sodišča."

Glavni incident pa se je zgodil marca 2006, ko so štirje psi lastnice in zdravnice Zore Roter napadli Stanislava Megliča in ga skoraj pokončali. Policisti so takrat enega ustrelili, preostale pa so nato poslali v zavetišče Gmajnice. Med prevzgojo so napadli tudi takrat 41-letno inštruktorico Meto Zore iz Trebnjega, ki pa jo je odnesla brez hujših poškodb.

Veterinarska uprava (Vurs) je nato februarja leta 2008 izdala odločbo o usmrtitvi dveh psov Joy in Atlasa (Atosa, ki se je med napadom skril v avto, kar je bila olajševalna okoliščina, ni bilo na seznamu), kar je potrdilo tudi kmetijsko ministrstvo (MKGP), a je Baričevič sprožil upravni spor.

Upravno sodišče je istega meseca izdalo sklep, s katerim je ugodilo zahtevi Baričeviča za odlog usmrtitve in odločilo, da se usmrtitev odloži do pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o usmrtitvi psov. To je potrdilo tudi vrhovno sodišče.
 

Za nazaj ne gre
Ker je upravno sodišče ugotovilo tudi, da zakon, na katerega se je skliceval Vurs v svoji odločbi o usmrtitvi, ne more veljati za nazaj (sprejet je bil leta 2007, sam dogodek pa se je zgodil leto pred tem), je Vursu naložilo, naj vnovič ugotovi, ali se da nevarnost, ki jo predstavljata psa za okolico, preprečiti še kako drugače kot z usmrtitvijo. Vurs je nato še dvakrat izdal enako odločbo, nato se je vmešalo MKGP.

Po mnenju ministrstva so bile odredbe veterinarjev namreč v nasprotju z odločitvijo upravnega sodišča in zato nezakonite. Na MKGP so se zato odločili oblikovati tričlansko komisijo strokovnjakov.

"Opozarjali smo ga"
"Mi smo dobili odločbo ministrstva, kaj vse moramo preizkusiti. Morali smo preizkusiti, ali so psi miroljubni, kaj vse jih razburi, kako se odzivajo, če so skupaj, če so posamezno, kako se vedejo na domačem ozemlju ... Ni bilo nobenih negativnih reakcij, čeprav sta bila psa skupaj, kar je v bistvu že krdelo, zato smo se strinjali, da se pse pod določenimi pogoji vrne lastniku," je odločitev komisije pojasnila njena takratna članica Alenka Černe.

Dodala je, da so pregledali tudi prostore na Oražnovi in na Javorjih in vsi prostori so bili ustrezno zavarovani. "Na razgovorih pa smo ga (Saša Baričeviča, op. p.) opozorili, da je krdelo psov nekaj povsem drugega, kot če imaš enega psa, in da je on v bistvu tisti, ki je ogrožen," razlaga Černetova. Po njenem mnenju je bilo prav dejstvo, da so bili doma v krdelu, pri napadu odločilno.

Kaj točno je sprožilo napad, pa ni mogla reči, saj bi lahko bil vzrok že malenkost. "Morda je gospa Zora naredila napako že na začetku, saj so bili ti psi bolj njeni otroci kot psi," še zaključuje Černetova.

Ministrstvo je šlo po svoje
Ministrstvo je nato 23. junija lani na podlagi mnenja komisije psa Atlasa in psico Joy vrnilo Baričeviču, medtem ko mu je bil Atos vrnjen že spomladi leta 2008. Psa pa je MKGP Baričeviču vrnilo kljub dejstvu, da je upravno sodišče na predlog državnega pravobranilstva izdalo začasno uredbo, da se vrneta v zavetišče.

MKGP pa tega ni želelo storiti, ker se je Baričevič pritožil, kar pa po zakonu ne zadrži izvršitve odločbe. Odločbo je razveljavilo šele vrhovno sodišče, češ da upravno sodišče ni dobilo dovoljenja vlade za izdajo odločbe.