Vstop v 100. leto bo Pahor pospremil z objavo svojih dnevniških zapisov Knjiga o Radi, v kateri se posveča polstoletnemu življenju z ženo. Spominja se je od njune prve zaljubljenosti, poroke, rojstev obeh otrok do njene bolezni in smrti. Njun odnos je zaznamovala težka preteklost obeh. Zapisi, ki jih je izdala Cankarjeva založba, so nastajali med letoma 2009 in 2011.
Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913. Kot otrok je 13. julija 1920 doživel fašistični požig Narodnega doma, takrat osrednje ustanove tržaških Slovencev, pozneje pa fašistično preganjanje primorskih Slovencev.
Zato se je med drugo svetovno vojno vključil v narodno-osvobodilno gibanje, a je bil leta 1944 aretiran in poslan v nacistična taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen.
Preživel je in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil v Trst, kjer se je po diplomi na univerzi v Padovi zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah.
Jugoslovanskim oblastem se je večkrat zameril
Vključil se je tudi v slovensko kulturno in politično življenje s pisanjem in urejanjem revij, kot je bila Zaliv. Pri tem sta ga zaznamovala kritično gledanje na slovensko stvarnost in samostojnost mišljenja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takrat prevladujočo levičarsko stranjo v slovenski manjšini in z novo komunistično oblastjo v Sloveniji.
Čeprav je sam po političnem prepričanju levičar, se ni nikoli strinjal z nastopanjem Slovencev znotraj italijanskih levih strank, ampak se je kot narodnjak zavzemal za samostojno politično nastopanje.
Takratnemu režimu v Sloveniji se je zameril predvsem z izidom knjižice Edvard Kocbek - pričevalec našega časa leta 1975, ki jo je skupaj z Alojzom Rebulo napisal ob 70-letnici Edvarda Kocbeka.
V intervjuju je takrat Kocbek prvič spregovoril o povojnem poboju vrnjenih slovenskih domobrancev, zaradi česar so Pahorju jugoslovanske oblasti za dlje časa prepovedale vstop v državo.
Kritičen tudi danes
Pahor in njegova dela so doživela ponovno ovrednotenje šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije.
Kritično držo ohranja pisatelj še danes, med drugim ob polemikah o italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in odhodu Italijanov iz Istre, pri čemer Italiji očita pozabljanje na fašizem, obenem pa je kritičen tudi do slovenske drže.
Njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo in tudi druga so ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. Slovenski bralci in javnost Pahorja odkrivajo šele v zadnjih dveh desetletjih.
"Na žalost je to res, saj je tisto, kar se je zgodilo v tujini kot bumerang udarilo na Slovenijo. In ko me danes ustavljajo mimoidoči, da bi mi stisnili roko, ne vem kaj bi, saj sem kot pisatelj živel in delal dolga desetletja, prepoznavnega pa so me naredil mediji in tujina šele v zadnjih letih," je lani ob praznovanju 98-letnice dejal Pahor.
Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Med drugim mu je v zahvalo za bogatenje njihovega jezika Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti, lansko leto pa je bil imenovan za francoskega komandanta reda umetnosti in leposlovja.
Vse najboljše g. Boris Pahor.