Videonadzor. “Do zdaj nisem imela še nikakršnih težav. Organizirali smo sestanek s starši in vsi, ki imajo otroke pri nas, so seznanjeni, da se ne nadzoruje samo njihov otrok, ampak tudi drugi. Vsi so podpisali izjavo, da se s tem strinjajo,” zatrjuje Saša Jankovič, lastnica podjetja Kidsplanet iz Maribora, kjer trenutno varujejo sedem otrok.
Mojca Škrinjar, bivša direktorica direktorata za vrtceČe kamere ne upravlja profesionalni snemalec, ne pokaže dejansko tistega, kar se dogaja.
V igralnici imajo kamero, starši pa lahko z individualnim geslom otroke spremljajo prek spleta. “Prostor, kjer otroke previjamo in kjer spijo, ni pokrit s kamero,” pojasnjuje.
Jankovičeva je podjetje sicer registrirala kot d. o. o. in ne kot vrtec. “Vrtci namreč spadajo pod ministrstvo za šolstvo in šport, moja dejavnost pa pod ministrstvo za gospodarstvo. Če bi imela koncesijo ali pa zasebni vrtec brez koncesije, kamere ne bi smela imeti nameščene v igralnici,” se zaveda lastnica, ki je podjetje registrirala pred tremi leti, pri varstvu pa so ji doslej pomagale študentke predšolske vzgoje.
Kamer drugod nimajo
“Vzorni starši opazijo vse, kar se dogaja v vrtcu, po tem, kako se otroci odzivajo doma. Zato je tak nadzor povsem nepotreben,” meni Marija Fabčič, načelnica oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje na Mestni občini Ljubljana. Kot pravi, je obiskala številne vrtce po Evropi, pa kamer niso imeli nikjer.
Katarina Petek, vzgojiteljica v vrtcu Ivana GlinškaNa kamero v učilnici bi pristala. Starši bi imeli boljši vpogled in bi bili bolj pomirjeni.
“Mi kamer nimamo in tudi starši niso nikoli izrazili želje. Starši imajo vedno pravico nenapovedano priti v igralnico,” nam je povedala lastnica zasebnega vrtca Smrkolin Mateja Perovšek, ki bi na videonadzor pristala, če bi starši to želeli.
“S takšnim načinom se nikakor se ne morem strinjati. Če komu damo otroka v varstvo, mu moramo zaupati, ne pa da prek kamere gledamo, kaj počne in kako se ukvarja z njim,” pa je do videonadzora otrok kritična Božena Bratuž iz Skupnosti vrtcev Slovenije.
Tudi Mojca Škrinjar, ki je nekdaj vodila direktorat za vrtce na šolskem ministrstvu, koristi kamer v otroških igralnicah ne vidi. “Verjetno se bodo nanje navadili vsi, tako otroci kot vzgojitelji, sama pa ne bi bila vesela, če bi imela kot vzgojiteljica kamero. Bila pa bi, če bi starši našli čas, da bi prišli v vrtec in se pridružili kakšni dejavnosti,” sklene Škrinjarjeva.
