Zbiranje denarja od vrat do vrat, opravljanje dejavnosti varne hiše brez koncesije ministrstva za delo in socialne zadeve ter dejstvo, da jo vodi profesor telesne vzgoje, so razlogi, zaradi katerih je Združenje varnih hiš Nova Slovenije Aleksandra Kamenika v slovenskem prostoru posebnost.
Vse po zakonu
Ker je Nova na mariborski občini registrirana kot društvo, ji je upravna enota izdala dovoljenje za zbiranje prostovoljnih prispevkov.
Kamenik je za Žurnal zatrdil, da so tako lani zbrali 4.500 evrov bruto in da je vsak, ki je dal pet evrov, za to prejel potrdilo ali koledar. “Zadnje čase je javnost za problematiko nasilja zelo senzibilizirana in želi žrtvam pomagati, zato nas netransparentno zbiranje sredstev še bolj jezi, saj dolgoročno našim uporabnicam zelo škodi,” pa je opozorila Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Tam so prejeli več klicev ljudi, ki so spraševali, ali so dobili denar, ki so ga podarili prostovoljkam na vratih ali ulici.
Tudi Irena Osterc iz istega društva meni, da ime zavaja, saj so vse varne hiše, ki jih sofinancira ministrstvo, združene v mreži varnih hiš.
“Država nima ...”
V Sloveniji je namreč 13 varnih hiš, ki imajo javno pooblastilo ministrstva za delo. “Tiste, ki jih sofinanciramo, morajo pridobiti pozitivno mnenje Socialne zbornice Slovenije (SZS). Imeti morajo ustrezne prostore, strokovno predstavljen program in ustrezno število strokovnih delavcev na določeno število uporabnikov,” so pojasnili z ministrstva.
Kamenik pa sam vodi štiri centre na območju Maribora, v katerih po njegovih besedah prebiva okoli šest moških, približno toliko je žensk, dve izmed njih pa sta z otrokoma. “Mi ne delamo kot državna varna hiša; ženske imajo več svobode, imamo tudi fitnes. Če je žensko strah, jo v šolo po otroka spremljam z lastnim avtomobilom. Marsikaterega tveganja, ki ga prevzamem na svojo grbo, država nikoli ne bi prevzela, ker nima jajc. Ona se ne vtika,” je dejal in poudaril, da – kadar so v njegovi varni hiši otroci – sodeluje z mariborskim centrom za socialno delo.
Toda direktor centra Jožef Tivadar je to zanikal in dejal tudi, da Kamenik uporabnikom ne zagotavlja ustrezne strokovne pomoči, kot jo zagotavljajo varne hiše, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Kamenik je na to odgovoril, da je v šestih letih pomagal več kot 60 moškim, da se s porabniki pogovori prijateljsko, za kaj več pa jih napoti v svetovalnice društev, a jim te za uro svetovanja zaračunajo od 28 do 33 evrov.
INTERVJU
Bojan Revgar, Socialna zbornica Slovenije
1. Ali nasilje nad moškimi upravičuje obstoj varne hiše zanje?
Nasilje nad moškimi je žal dejstvo. Značilno je, da so žrtve starejši moški, ki so invalidi, dementni ali pa živijo v nenavadnih zvezah.
2. Kako komentirate pomanjkljiv nadzor zasebnih varnih hiš?
Ko ste v javnem sistemu varstva, vas lahko nadzirajo socialna in davčna inšpekcija, ministrstvo za delo – po pogodbi kdorkoli. Če vas ne financira nihče, ste nevladni sektor, sistematičnega nadzora nevladnega sektorja pa ni.
3. Je to pošteno?
Pri delu z ljudmi bi bilo nujno imeti določena znanja. Zasebniki bi potrebovali neke vrste delovno dovoljenje. Drugače pa se zasebno delo na tem področju ni omogočalo in niti ne obstaja. Ta gospod očito dela nekaj, kar ni verificirano, in po svoje.
