Česa Slovenci v spletnih trgovinah kupujemo največ?
Najbolj priljubljeni so tehnični izdelki, trenutno gre za malo cenejše stvari, razne zunanje diske, miške in tipkovnice, med dražjimi za televizorje, letos pa se je precej zmanjšala količina nakupov računalnikov in prenosnikov.
Na spletu je mogoče kupiti praktično vse, kupujemo pa ravno računalnike in računalniško opremo. Kako to?
To je nekakšen fenomen. Ko smo leta 1999 odprli spletno trgovino, smo začeli z računalniki, ampak v resnici so bili pravi bum digitalni fotoaparati. Ugotovili smo, da jih trgovine pred tem sploh niso ponujale. Kupci niso imeli izkušnje z nakupom digitalnega fotoaparata kjerkoli. Za navadne trgovce, ki so se nato lotili prodaje, je bil šok to, da jih ne morejo prodati. Gre za percepcijo, da se nekaj digitalnega kupuje na spletu. Zakaj pa je nakupa drugih stvari manj? Recimo pri beli tehniki je razlog po mojem v tem, da jo ljudje kupujejo, ko se jim nekaj pokvari. Če pralni stroj naročite v spletni trgovini, ga verjetno ne boste dobili danes. Pri modi in drugih tako imenovanih čustvenih nakupih stvari na spletu radi le gledate, pred nakupom pa jih želite videti v živo. Tu splet ni konkurenčen.
Po drugi strani je tudi v velikih živilskih trgovinah mogoče kupiti vse. Za tablične računalnike, tiskalnike in televizorje se zdi, da so se v trgovinah pojavili istočasno ali celo pozneje kot v spletnih trgovinah.
Vsi trgovci se srečujemo s tem, da je zaslužek z enim nakupom vse manjši, zato si lastimo kupca. Trgovec si za nekoga, ki kupuje v enem trgovskem centru, želi, da je to “njegov kupec”. Praksa kaže, da ni tako. Ljudje so se v tem času naučili kupovati pri velikem številu trgovcev in vedo, kaj se kje izplača.
Nekateri se vozijo od trgovine do trgovine, obstajajo pa tudi portali, ki primerjajo cene spletnih trgovcev. Kako gledate nanje?
Naš cilj je ponuditi izdelke s čim nižjo ceno. Primerjalnike uporabljamo tudi sami, da vidimo, kje smo. Logika je takšna, da se, takoj ko nekemu izdelku za kak odstotek ali dva povišamo ceno, njegova prodaja praktično ustavi.
Spletni trgovci navadno objavljate dvojne cene, tako imenovane prave in spletne cene, ki so nižje. Koliko je v pravih cenah sploh resnice?
Praviloma gre za ceno, ki jo je priporočil uvoznik, distributer, lastnik blagovne znamke. Tudi če gre nekdo v klasične trgovine pogledat tehnično blago, ugotovi, da so priporočene cene, ki naj bi načeloma veljale, v praksi po navadi za kakih deset odstotkov nižje – bodisi mu dajo popust bodisi si ceno izpogaja. Zgodba, da je normalno prodajati ugodnejše na spletu, pri nas ni zaživela. Na razvitih trgih je normalno, da na spletu konkuriraš z istim izdelkom, a nižjo ceno.
Vas lahko razumemo, da bodo v prihodnje cene izdelkov na spletu še nižje?
Ja. Mi bomo na primer kmalu kupcu za izdelek, ki ga bo kje drugje našel po ugodnejši ceni, ponudili še nižjo ceno. In to ne samo zato, da bomo konkurenčnejši, ampak da bomo pritisnili na slovenske uvoznike, ker niso dovolj trdi pogajalci pri proizvajalcih. Pred leti je veljalo, da je v Sloveniji malo višji standard, da smo tehnično podkovani in še kaj. No, potem se to še malo upraviči z majhnim trgom. V resnici je to larifari. Meni se zdi poslanstvo spleta, da pritiskamo na nižanje cen v Sloveniji.
Kako pa slovenski kupci najraje plačujemo?
Vsaj 60 odstotkov je plačevanja poštarju z gotovino. Na drugem mestu je osebni prev- zem, torej plačajo pri nas, ko prevzamejo izdelek, sledi plačilo prek bank, plačilo s kreditnimi karticami pa je zanemarljivo.
Kako to, da kreditne kartice niso bolj uporabljane?
Zato ker imamo Slovenci najraje poštarje (smeh). Mi smo imeli v začetku drugega dostavljalca. Potem smo naredili anketo, koga imajo ljudje najraje za dostavo, in 60 odstotkov jih je napisalo Pošta Slovenije. Včasih nas kdo pokliče in pravi: “Se bom že z Jožetom zmenil!” Mi se sprašujemo, kdo je sploh Jože, potem pa ugotovimo, da gre za poštarja. Tako to deluje v Sloveniji. Kako temu konkurirati? Poleg tega obstaja precejšen strah, da nečesa ne bi dobil v roke. Včasih se nam je dogajalo, da so se ljudje pritožili, ko so paket dobili pred hišo. Pa smo jih vprašali, ali je bilo vse v redu. In čeprav je bilo, jih je motilo, ker ga niso dobili v roke. In kateri je najboljši način, da dobiš v roke? Da prej ne plačaš.
Ali tudi večje izdelke plačujemo z gotovino?
Slovenec gre gladko na pošto in dvigne denar, tudi po 600 evrov za televizor! Predstavljajte si, neki Američan bi dejal: “Če bom imel doma 600 dolarjev, me lahko okradejo!” Slovenec gre z denarjem domov in počaka poštarja, mi pa se pogovarjamo o brezgotovinskem plačevanju. Temu pravim kulturne razlike.
Koliko pa so stari vaši kupci?
Povprečno 33 let. V tujini ti isti ljudje gladko kupujejo s kreditno kartico in jim to ne predstavlja nobenega strahu.
Pa je razlog res v strahu?
Mislim, da je to izmišljotina. Zgodb o zlorabah kreditnih kartic v slovenskih spletnih trgovinah sploh ni – sam ne poznam niti ene v vseh letih. Stvar je popolnoma varna. Ko pripravljamo trgovino za prodajo v tujino, črtamo vse načine plačila. Tam pridejo v poštev samo kreditne kartice. Zlorab je tudi v svetu zelo malo. Dogajajo se kvečjemu tako, da hekerska skupina vdre v neko banko in dobi veliko število podatkov o karticah. Posameznih kupcev na spletu se preprosto ne izplača loviti.
Bi torej raje videli, da bi ljudje plačevali s karticami?
Jasno, za nas je veliko bolje. Ko vpišete številko kreditne kartice, ste plačali. Lahko mi lažete, kdo ste in kje ste – pomembno je, da ste plačali. V nekaj desetinkah sekunde po oddaji vašega naročila vem, da bo plačano. Ko izberete plačilo po povzetju, sicer vpišete vse podatke, ampak vas lahko potem dva tedna ni doma, blago medtem pride, vi pa ga dvignete pozneje. Pravzaprav ne morem niti vedeti, ali zares obstajate. Zaradi vseh možnih načinov plačila imamo veliko večje težave in stroške z razvojem programske opreme. Vsi ti načini plačila, ki jih ponujamo v Sloveniji, v tujini niso nikakršna konkurenčna prednost.
Kaj pa spletni nakupi in varstvo osebnih podatkov?
Kar se tiče osebnih podatkov, je kreditna kartica pravzaprav najboljša, konec koncev nam ni treba vedeti, kdo je človek, ki z njo plačuje; vpiše samo številko kartice pa je stvar rešena.
Ali ljudje brez težav z vami delijo svoj naslov za dostavo?
Načeloma ni težav, vendar naj omenim, da smo nekoč dejansko dobili pritožbo, ker se nekdo ni strinjal s tem, da je poštar lahko videl njegov naslov. Sliši se čudno, ampak tako se je glasila pritožba. Na Pošti Slovenije so potem pojasnili zakonsko osnovo, zakaj zadeva tako deluje.
V tujini je zelo razširjen tudi plačilni sistem PayPal. Zakaj ga pri nas ni?
Kot prvo je provizija višja kot pri kreditnih karticah. Nekega velikega zanimanja slovenskih spletnih trgovcev ni. Drugi razlog, ki je sicer verjetno povezan prav s tem, da ni zanimanja, pa je, da PayPal ne omogoča povezave v slovenskem jeziku in s slovenskimi bankami. Če sam prodajam nekaj kot Aljoša, lahko uporabim PayPal, če bi šlo za podjetje, pa se težava pojavi že, ko bi v procesu plačila prešli na angleški jezik.
Obstaja kaj, kar po vašem mnenju v slovenski spletni trgovini manjka, ali kaj, pri čemer zaostajamo?
Najbolj manjka povezava prek QR-kod med izdelki v trgovinah in cenami na spletu. Na razvitih trgih je povsem normalno, da poiščete izdelek, poskenirate QR ali črtno kodo in preverite ponudbo oziroma spletne cene za ta izdelek. Praktično vsak telefon že ima ustrezno programsko opremo za branje teh kod. Težava je v tem, da imajo celo isti izdelki lahko različne črtne kode, na primer če je bil proizveden v različnih državah. V tujini zato obstajajo državne ali zasebne baze nabora teh kod, takšne baze pa v Sloveniji nimamo.
