"Držimo se, ne dajmo se punce!" Tako je ena od nekdanjih taboriščnic, ki so bile v ranem otroštvu oziroma mladosti prisiljene bivati v koncentracijskih taboriščih, pozvala svoje tedanje sotrpinke.
Tik pred 70. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem so se nekdanje interniranke zbrale pri predsedniku države Borutu Pahorju.
Dostojanstva jim ni vzel nihče
"Ostale smo brez vsega, ponižane smo bile, a dostojanstva nas ni uspel oropati nihče! Nikoli," začenja praktično vsaka od teh žensk svoje pretresljive izpovedi. Tokrat so jih delile tudi z dijaki ljubljanske Gimnazije Vič, ki jih je Pahor prav tako povabil, zlasti zato, da bi tudi mlajše generacije doumele posledice tako tragičnih dogodkov.
"V današnjem času, ko mlajše generacije razumejo mir kot nekaj samoumevnega in vnaprej danega, nas osebne zgodovinske izkušnje najmočneje opominjajo, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati," je prepričan Pahor.
Pomagale so in bile izdane
Večina od njih je v koncentracijsko taborišče prišla kot otrok. Nekatere skupaj z materami in sestrami, ostale so bile tam same. Ženske, ki so bile v taborišča izgnane iz Slovenije, so se tam med seboj močno povezale, se tolažile, pomagale in tudi ščitile.
"Zgodilo se je, da so nas paznice v taborišču obtožile, da želi ena od nas povzročiti požar, s tem ko je ena od jetnic sušila svoje nogavice ob peči. Paznice so želele na vsak način od nas izvleči, katera od nas to je. Ker nikakor nismo želele izdati, so nas nagnale povsem gole sredi zime in sredi noči ven na mraz, pri nekih minus desetih stopinjah ali še več. Stati smo morale pri miru in z iztegnjenimi rokami, paznice pa so opazovale notri na oknu. Če so slučajno opazile, da se je katera od nas premaknila oziroma stresla zaradi mraza ali telo prekrila z rokami, so nas preteple. Rekoč: no, zdaj ti bo pa topleje," je opisala ena od taboriščnic.
Tam so se znašle večinoma zato, ker so one same ali njihove družine, starši med drugo svetovno vojno pomagali partizanom v boji proti nacisti, fašisti oziroma sodelovali z osvobodilno fronto.
"Sodelavci okupatorja so izdali, da sodelujemo z osvoboditelji. Takoj zatem je okupator prišel po nas," opisujejo taboriščnice.
Danes so najbolj srečne, da so preživele. "Dan, ko smo bile osvobojene, je bil dejansko nasrečnejši dan v naših življenjih, zagotovo," dodajo. Želje po brezpogojnem maščevanju nikoli niso čutile. "Ljudem, ki so nas izdali, se je življenje že tako ali tako večinoma vsem obrnilo v eno skrajno nesrečo," še pravijo.
