Mitja Ribičič je bil četrti predsednik vlade Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in predsednik Zveznega izvršnega sveta.
Rodil se je 19. maja 1919 v Trstu. Pred začetkom druge svetovne vojne se je vpisal na pravo v Ljubljani. Leta 1941 je vstopil v Komunistično partijo Slovenije in leto pozneje odšel na Štajersko, kjer je bil komisar Koroške grupe odredov. Pred kapitulacijo Nemčije je odšel v Moskvo in se po osvoboditvi vrnil v Ljubljano. V tem času je postal eden od pomočnikov Ivana Mačka, ki je bil vodilni član Ozne.
Po vojni je bil eden od vidnejših politikov v SFRJ. Leta 1951 je postal javni tožilec, pozneje notranji minister, član izvršnega sveta Slovenije, poslanec v republiški skupščini, poslanec v zvezni skupščini in predsednik Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1986 se je upokojil in umaknil iz politike.
Maja 2005 je državno tožilstvo proti njemu vložilo obtožnico, ki ga bremeni sodelovanja v genocidu. Iz dokumentov, ki sestavljajo obtožnico, je razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za 234 ljudi, ki so bili zunajsodno pobiti po drugi svetovni vojni. Sodišče je po nekaj mesecih zavrnilo zahtevo tožilstva po izvedbi preiskave "zaradi pomanjkanja dokazov". Predlani je ljubljanska preiskovalna sodnica dokončno zavrnila zahtevo vrhovnih tožilcev za preiskavo zoper Ribičiča.
Kot je znano, je bila oktobra proti njemu vložena nova ovadba, vložil jo je publicist Roman Leljak na podlagi na novo zbranih dokazov. Ribičiča je sicer t. i. Pučnikova komisija, ki je v 90. letih obravnavala dogoke po vojni, zaslišala. Takrat je povojne poboje obžaloval, a zanikal, da bi bil odgovoren zanje.
"Zamolčani dogodki se vrnejo kot bumerang"
Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je med drugim sodeloval pri razkrivanju razsežnosti poboja v Hudi Jami, se je zgodovinski oceni Ribičiča izognil iz pietete. "Kar sem o njem imel povedati, sem že povedal v svojih knjigah. Ljudje imamo pozitivne in negativne dogodke v našem življenju, Mitja Ribičič pa je imel pomembno vlogo tudi v kasnejšem obdobju Jugoslavije." Po njegovem je zato kot vedno pri zgodovinski oceni zelo pomembno, kateri del posameznikovega življenja bi obravnavali.
Se pa Ferenc strinja, da bi se morale tudi mlajše generacije veliko bolj zavedati dogodkov izpred sedmih desetletij. "Ker če se takšnih zgodovinskih stvari ne zavedamo, se kot bumerang prej ali slej vrnejo. Če generacija mojih staršev o teh dogodkih ni vedela nič, je prav, da to vemo mi in rodovi, ki prihajajo. V zgodovini nobena stvar ne sme ostati zamolčana, stvari pa se ne sme pometati pod preprogo. Gotovo pa so ob osamosvojitvi ljudje pričakovali, da se bodo ti dogodki za nazaj razjasnili. Ker se to v popolnosti ni zgodilo, je to povzročilo veliko pelina."
Obvestilo uredništva: Iz pietete do pokojnika smo izklopili možnost komentiranja.
