Jutri bo v Kinodvoru ob 16. uri razstava fotografij in okrogla miza na to temo.
"Namen projekta je opozoriti na brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami, jim priznati pravico in potrebo do dostojnega življenja in polne vključenosti v družbo," pravijo v zavetišču za brezdomne uživalce drog. Njihov cilj je opozoriti na diskriminacijo in kršitve pravic brezdomnih zasvojencev. Zato so jim tudi dali glas in možnost, da se sami predstavijo. "S tem želimo krepiti njihovo pozitivno identiteto in jih opolnomočiti," poudarjajo in upajo, da bodo pripomogli k drugačnemu pogledu na problematiko zasvojencev s prepovedanimi drogami.
Veseli vsakršnega stika z ljudmi
V zavetišču so redno zaposleni trije, pomagajo pa jim tudi prostovoljci. Ena izmed njih je Teja Podgorelec, ki se je z brezdomnimi uživalci drog prvič srečala lansko leto. "Najprej me je bilo malo strah, ker poslušaš veliko o tem, kakšni so, da so nevarni ... Ampak ko sem prišla v stik z njimi, sem ugotovila, da so to zelo prijazni, simpatični, dobrodušni ljudje. Imajo svoje potrebe, a nikoli nikomur ne škodujejo. Preživljajo se s socialno pomočjo, žicanjem ali pa prodajo časopisa Kralji ulice. Niso navajeni, da se 'normalen' človek pogovarja z njimi. Bili so navdušeni, da smo začeli ta projekt," pove študentka fakultete za socialno delo in doda: "Radi bi spodbudili politiko, da bi se začela ukvarjati z brezdomnimi uživalci drog."
Zavetišče je s projektom začelo marca letos, zaključili pa ga bodo po aktivnostih v tem tednu. V tem času so prejeli številne pozitivne odzive s strani brezdomnih uživalcev drog. "Zelo so bili zadovoljni, da se sploh kdo z njimi ukvarja in jim nudi pozornost, saj so ponavadi preslišani. Na fotografski delavnici so pokazali, kako različno gledajo na ulico; pisali so pesmi, risali," aktivnost brezdomcev opiše Teja. Na spletni strani zavetišča vodijo tudi spletni dnevnik – prav vsi prispevki so rezultat ustvarjanja brezdomnih zasvojencev s prepovedanimi drogami. Vstopite v njihov svet in preberite, kaj jim hodi po glavi.
"Hočejo samo mir"
Zavetišče sicer funkcionira kot dnevni center, ki je odprt od 9. do 16. ure in kot nočni center, odprt od 21. do 9. ure. Deluje v samem središču Ljubljane, nudi pa 15 postelj. Posameznik lahko tam preživi tri mesece. Najmlajši uporabnik njihovih storitev je star okoli 23 let, najstarejši nekaj čez 40. V Ljubljani ocenjujejo, da bi potrebovali 120 prenočišč. Teja pravi, da vsem svetujejo, a le redki se rešijo iz primeža drog – delno zaradi pomanjkanja motivacije, delno zaradi pomanjkanja primernih storitev. "Nekateri so stari že 40 let in od tega so na primer 20 let na cesti. Hočejo samo imeti mir, nimajo nobenega cilja. Zato bi jim radi postavili dom, pa tudi varne sobe, da se ne bi več drogirali na cesti."
