14-letni Jan Živko iz Cerkvenjaka izstopa. Od svojih sovrstnikov se razlikuje po marsičem. Že s stiskom roke sogovorniku, samozavestnim pristopom k pogovoru in (za najstniška leta neobičajno) izjemno zrelo komunikacijo, da vedeti, da razmišlja drugače kot večina njegovih vrstnikov.
Jan že tretje leto deluje kot Junior ambasador Unicefa. "Seveda je to častni naziv," začne pogovor.
Čokoladico je vzel sošolcem, 30 centov dal umirajočim
Skupaj s še 10 vrstniki, prav tako Junior ambasadorji Unicefa, zastopajo pravice otrok po vsem svetu.
S preprostim izračunom je Jan omogočil pomoč otrokom, ki se praktično borijo za življenje in si zato prislužil častni ambasadorski naziv.
"Začel sem razmišljati, kako bi lahko pomagal. v šoli smo pri obroku vedno dobivali čokoladico in preračunal sem, koliko to stane vsak dan. Čokoladica res stane 30 centov, a samo pomislite koliko čokoladic je potrebno nabaviti, da jo denimo vsak dan dobijo vsi učenci na šoli. Pomislil sem, da bi se lahko tej čokoladici odrekli in raje teh 30 centov namenili za pomoč otrokom v Afriki. Ideja je bila všeč tudi mojima staršema in ostalim v šoli, zato smo ta projekt prijavili na Unicef," opisuje 14-letnik.
In kako so sošolci in ostali učenci na šoli sprejeli ta predlog? "Večinoma vsi so se strinjali. Le redki so negodovali, da bi raje čokoladico," poudari Jan.
Starejši, ne pozabite na otroke!
Jan je zase sicer prepričan, da ne počne nič posebno izstopajočega oziroma, da se vendarle ne razlikuje tako zelo od ostalih 14-letnikov. Kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli pomagati drugem se njemu zdi nekaj povsem samoumevnega. Opaža, da pomoč potrebuje vse več otrok tudi v njegovi neposredni bližini, saj da njihove stiske vsak dan bolj izstopajo.
"Zanimivo je, da pri večini bolj kot to, da živijo v pomanjkanju, izstopa to, da jih vse več potrebuje pomoč pri učenju. Zato se mi zdi logično, da jim ponudim pomoč pri učenju. Nekajkrat sem tudi predlagal, da se nas dobi več skupaj in se učimo skupaj, s čimer se pomaga tudi tistim, ki snovi ne razumejo in potrebujejo dodatno razlago. Vedeti morate, da si večina od njih sicer dodatne pomoči neki inštruktorjev ne more privoščiti, saj je to zanje predrago," opisuje.
Kako pa njegovo pomoč sprejemajo sošolci, glede na to, da se pomoči potrebni otroci svojih stisk, razmer v katerih živijo, revščine in ostalih težav večinoma sramujejo?
"Ne, pomoč sprejemajo. Hvaležni so in to tudi pokažejo," odgovarja Jan.
Pričakuje pa, da sčasoma otrokom tega ne bo treba več početi in da bodo tisti, ki bi morali poskrbeti zato, da otroci in mladostniki niso za nič v življenju prikrajšani, zato res poskrbeli.
Od starejših oziroma odraslih pričakujem res veliko! Da se bodo zrelo lotevali reševanj v družbi in da bodo oni meni svetovali kako se zrelo rešujejo težave, ne da je obratno. Pričakujem, da se na otroke ne bo pozabljalo," opozarja.
Slednje je dal vedeti tudi pred dnevi na sprejemu pri predsedniku države Borutu Pahorju, kjer so bili ob 25. obletnici konvencije, s katero Organizacija Združenih narodov (OZN) zapoveduje pravice otrok, poleg predsednika zbrani še nekateri pomembnejši predstavniki države.
to da gre komu v žep ni res... Še posebej pa ne nam mladim. Borimo se za otrokove pravice. IN NE SAMO ZA OTROKE IZ AFRIKE AMPAK TUDI ZA OTROKE IZ SLOVENIJE. tAK DA NE GOVORIT NA PAMET, KO SPLOH… ...prikaži več NE VESTE ZA KAJ SE GRE...
Podpiram lepo dejanje in dobro gesto...samo prosim nehajmo se vtikat v življenje Afričanov! Za vso bedo tam dol je kriv izključno beli človek! Kako so pa živeli 500 let nazaj? Kako so pa takrat vodo in hrano dobili? Poznam ogromno… ...prikaži več ljudi, ki so živeli ali pa še vedno živijo v deželi tam spodaj z nameni pomagat tem "ubogim" ljudem, pa morem povedati, da ne slišim nič lepega. Delati ne želijo, če pa že kdo pokaže interes, se hitro najdejo ljudje, ki ga malo previjejo, da še on neha delati. Zakaj bi pa delali če pa malo s prstki mignejo pa hrana dobesedno iz neba pade? Pa samo ne mi omenjat nekih organizacij, ki popapajo v svoje žepe 50% darovanega dobička.....hvala lepa!