"Mi smo z zajemanjem 60 odstotkov populacije v visoko šolstvo reševali socialni položaj mladih," je po poročanju STA povedala na razpravi o vprašanjih glede slovenskih fiskalnih politik.
Na podobno me je pred leti opozorila ena od starost slovenskega visokega šolstva. "Pred desetletji se je na fakultete vpisovalo 10, 20 odstotkov populacije, danes jih je več kot 50. Ali je od takrat ljudem tako narasel inteligenčni količnik ali pa je zadaj kaj drugega, lahko ocenite sami," mi je takrat namignil.
Študent ali zgolj reven odrasli?
Seveda – nič ni tako poceni in zadovoljno kot študent. Čez mesec se da priti s par sto evri, starši so veseli, ponosni in, če le lahko, študenta tudi preživljajo. Situacija je na družinski ravni navzven videti ne le normalna, ampak celo optimalna, torej perspektivna, kolikor je le mogoče. Študenti medtem opravljajo slabo plačana dela z najnižjo socialno varnostjo in se ob tem ne pritožujejo. Seveda, situacija je le začasna – diploma je na poti.
Dejstvo pa je, da je razlika med "študentom" in "neodgovornim, revnim in vzdrževanim odraslim človekom" v Sloveniji v večini primerov le v glavi. Študenti to navadno ugotovijo (smo ugotovili) šele v obdobju iskanja službe po končani diplomi. Precejšen del iskalcev pa po določenem času vase potegne ravno javna uprava.
Fiktivna potreba ...
Kamnarjeva je izpostavila še eno veliko strukturno težavo: "Slovenija se bo morala vprašati, ali res potrebuje toliko diplomiranih medicinskih sester, vzgojiteljic v vrtcu, diplomiranih ekonomistov in pravnikov v javni upravi ... Velik del opravil bi lahko opravljali nediplomirani kadri," njene besede povzema agencija.
Med vrsticami: z visokim šolstvom se rešuje težave na področju zaposlovanja, ko pa študenti študij (v povprečju po, če se ne motim, sedmih letih!) zaključijo, jim zaposlitev zaradi nesmiselnih kriterijev zaposlovanja omogoči država. Enake službe bi tako lahko opravljali tudi brez študija, bi jih pa morala javna uprava zagotoviti nekaj let (desetletje?) prej.
... po fiktivnih znanjih
Pojavi se seveda tudi vprašanje kvalitete osvojenih znanj. Žal ne živimo v svetu, kjer bi 60 odstotkov populacije lahko izšolali za vrhunske strokovnjake. Zniževanje standardov je logična posledica sistema. Težavo povzroča tudi zaposlovalec; največji in najbolj verjeten je država, ki pa znanj, ki jih predpostavlja diploma, verjetno sploh ne potrebuje.
Če že ne celotne fakultete ali univerze, se v tem sistemu najdejo vsaj študenti in profesorji, ki so izjeme in bi lahko izpolnili (in izpolnijo) del slovenske potrebe po izobraženem kadru. Tudi ti pa se utopijo v poplavi diplomirancev, magistrov in doktorjev, ki so nepotrebni stranski produkt zgrešene usmeritve slovenskega visokega šolstva.
To potrebuje temeljito prenovo. Fakultete ne smejo biti finančno stimulirane k vpisovanju čim več študentov, ampak k temu, da bo znanje, ki ga podajajo, koristno. V prvi vrsti študentom samim, v drugi gospodarstvu. Da se to ne zgodi, očitno niso krive le fakultete in študenti, ki se večinoma dejansko (morda tudi nevede) borijo le za nekaj let pravljičnega študentskega življenja.
Reforme se boji tudi gospodarstvo samo. V tem primeru bi ga namreč pretresla in pošteno šokirala armada sposobnih, služb lačnih in karierno usmerjenih mladih brezposelnežev.
In kaj lahko ob tem storijo obstoječi študenti, ki se jim novo študijsko leto prične čez nekaj dni? Zavedajo naj se, da je z diplomo vseeno lažje, naj pa ne precenjujejo pridobljenih znanj in se na bodočo kariero pripravljajo tudi izven predavalnic ... Sploh če jim je jasno, da Slovenija letno ne potrebuje 40, 80 ali 600 novih strokovnjakov (brez kakršnihkoli izkušenj) z njihovega področja.
