"V zadnjem času zaznavamo več takih primerov mučenj, tudi zato, ker so ljudje bolj pozorni, so bolj osveščeni in ker mediji razširjajo take teme. Moramo pa si biti na jasnem - tega nasilja je veliko. Verjetno je to povezano tudi s splošno klimo v družbi, ki je vse slabša, ljudje imajo vedno večje frustracije in težave. Ne bi rekla, da se stanje v zadnjih nekaj letih izboljšuje," pove Melita Trbovšek iz društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka.
Eden takih primerov mučenja je prišel na dan včeraj – policisti so 39-letnika iz okolice Benedikta ovadili zaradi mučenja živali, ker je trpinčil psa in mačko. Psa je na koncu usmrtil s pištolo za ubijanje prašičev, muco pa metal ob tla in hodil po njej, dokler ni poginila.
Več ovadb, več obsojenih - razkorak velik
Besede Trbovškove potrjuje tudi statistika policistov. V zadnjih petih letih so policisti zaradi mučenja živali podali skupno 261 ovadb. Preskok se je zgodil med letoma 2010 (41 primerov) in letom 2011 (60 primerov). Predlani in lani so podali po 59 ovadb.
Glede na podatke Statističnega urada RS pa narašča tudi število obsodb (vključene so tudi pogojne obsodbe). Lani so tako je bilo tako na zaporno kazen obsojenih 16 oseb, po ena pa sta dobili denarno kazen in sodni opomin. Leta 2009 je bilo zaradi mučenja živali skupno obsojenih deset oseb, osem na zaporno kazen, dve osebi sta dobili denarno.
"Minimalni standardi niso dovolj"
Ko se na društvo občan obrne s prijavo, da naj bi prihajalo do mučenja živali, ga najprej prosijo, naj jim posreduje kakšne dokaze. Če vidijo, da v konkretnem primeru ne gre za kakšno sadistično mučenje, svetujejo, naj se skušajo pogovoriti z lastnikom.
V nasprotnem primeru se tudi sami pri društvu poskušajo pogovoriti z lastnikom, če niso uspešni, zadevo predajo inšpekciji: "Gremo do tam, ko se da še pogovoriti. Če vidimo, da to ne gre, napišemo uradno prijavo z vsemi dokazi in čakamo, kaj se bo zgodilo."
Izkušnje z odzivnostjo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin imajo različne. Povratnih informacij o tem, kako se konkreten primer uredi, društva ne dobivajo, saj niso stranka v postopku. "V večini primerov se konča z ugotovitvijo, da dosegajo minimalne standarde, da so dali opomin, ureditveno odločbo – koliko se ta odločba izvaja, pa vprašanje, kdo preverja. Tudi kadar so kazni izrečene, so te smešne. Največkrat se izreka ustni opomin in "požuga s prstm"," pravi Trbovškova in opozarja, da zakonodaja omogoča bolj rigorozne ukrepe, ki pa se redkokdaj izrekajo, društva sama pa nimajo nikakršnih pooblastil: "Društva in inštitucije bi lahko veliko bolje sodelovali, če bi nas jemali resno."
Pojasnjuje, da minimalni standardi za njih pač niso dovolj: "Tudi ko ugotovijo, da minimalnih standardov ni, je še vedno premajhna volja, da uradni organ tistega, ki je naredil nekaj narobe, prisili, da bi to popravil."
Razumejo, da je narobe, a nimajo empatije
"Mučenje živali srečujemo pri osebnostno motenih ljudeh. Osebnostna motenost je deloma dedno pogojena, deloma pa je pogojena z neustreznim vedenjskim vzorcem v otroštvu. V kasnejšem življenjskem razvoju se pogosto izkaže, da se tisti, ki so v otroštvu mučili živali, agresivno vedejo do svojih vrstnikov, partnerjev itd. To vedno nakazuje osebnostno motenost, pomanjkljiv odnos do tega, kaj je prav in kaj ne, kaže na pomanjkanje apatije," pa specialist psihiater in psihoterapevt Vanja F. Rejec.
"To primer je ekstremna oblika mučenja živali in vsekakor kaže na antisocialne motnje osebnosti. Znaki, ki napoveduje sociopatološka vedenja med drugim nezmožnost ali nižja stopnja empatije, nespoštovanje pravic drugih, narcisizem, laganje in impulzivno agresivno vedenje," se strinja Daša Grajfoner, predstojnica centra za Antrozoologijo Humanima.
Taki ljudje se pogosto kasneje znašajo nad tistimi, ki so šibkejši, saj gre tudi pri njih za problem samozavesti.
Ključno je posredovanje v otroštvu
Neustrezni vedenjski vzorec se da opaziti že v otroštvu – sprva z izživljanjem nad neživimi stvarmi, kasneje nad živalmi. Ključno vlogo tu odigrajo starši z ustreznimi vedenjskimi vzorci. "Takemu otroku se morajo posvetiti in razložiti, da žival boli. Če pa gredo mimo tega, gre ta razvoj svojo pot in imamo v kasnejšem stadiju tudi osebo, ki je nasilna tudi do ljudi. Zgodnji vpliv staršev je pogosto zamujen, na vpliv genetskih dejavnikov se pa ne da na ta način izbrisati. Če imajo tudi starši neustrezen odnos, lahko nekaj naredi šola, vendar vsega tudi ne. Najboljši vpliv imajo osebe, ki so mu blizu, včasih so to tudi sovrstniki. Vedenjski vzorci se lahko do neke mere modificirajo," pojasnjuje Rejec.
"Čeprav se v tem trenutku to sliši zelo kontradiktorno je poleg zdravljena zelo uspešna terapija s pomočjo živali, kjer se oseba nauči empatije in si do neke mere ozavesti svoje socialno okolje in potrebe drugih," pravi Grajfonerjeva.
Po slovenskem Kazenskem zakoniku mučitelja živali, ki povzroči pogin, lahko doleti največ dvoletna zaporna kazen. Po Rejčevih besedah takšni ljudje kazen razumejo in je tudi za njih nekaj neprijetnega: "Vprašanje pa je, ali bo samo na podlagi kazni svoje vedenje spremenil. Sposobnost učenja na podlagi kazni je pri njih po pravilu majhna. Načelno vedo, da je nekaj dovoljeno, nekaj ne, zato ni razloga, da bi jim kazen odpravili. Zgolj od kazni pa si ne moremo obetati, da bodo svoje vedenje spremenili. Deležni morajo biti poglobljenega informiranj."
Nekaj primerov mučenja živali, o katerih smo poročali:
Policija išče mučitelja živali
Pes teka za avtom ni preživel
Psu z nožem prerezal vrat
Ovadena: 62-letnica mučila svojega psa
Mučitelja psa obsodili
Nov primer mučenja živali
Preberite tudi komentar Katarine Klepec Vsak lahko konča mučenje.
No, tudi komunizem ni ravno vzor. Stvar je v človeku, ne politiki. Tako, kot si vzgojen, v veliki meri nadaljuješ. Starši, ki so pretepali svoje otroke, tudi s takšnim početjem v veliko primerih takšno početje nadaljujejo. Jasno, tudi na živalih!
Vprašati bi se morali zakaj in kaj je bilo včasih drugače. Kapitalizem očitno ne prinaša nič dobrega, razen za nekaj priviligirancev.
Teslo... ti si že verjetno eden od njih!