Sindikati, ki so razglasili stavko, bi dogovor z vlado podpisali le, če bi ta predvideval nadaljevanje odprave plačnih nesorazmerij. Je to možno?
Na vladi smo resno obravnavali predlog odprave nesorazmerij. Posledica ugoditve temu predlogu bi moralo biti znižanje plač za šest odstotkov, na kar pa večina reprezentativnih sindikatov ne pristaja. Tudi za kolege ministre – ti predstavljajo poklicne skupine, ki ne prenesejo znižanja standarda – je nižanje plač nesprejemljiv ukrep. Povišanje pa je glede na javnofinančni položaj po oceni vlade neizvedljivo.
Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravoVedno več je interesa za ustanovitev manjših sindikatov, ki branijo interes svojega poklica, ne zanima pa jih interes druge dejavnosti ali poklica.
Stavki se torej, če sindikati vztrajajo pri povišanju plač, ne bo mogoče izogniti?
Tako je.
Kako bi stavka vplivala na življenje v državi? Se lahko uresničijo napovedi, da bo zmanjkalo mesa, redne ambulante bodo zaprte, na mejah bodo kolone tovornjakov in podobno?
Vsaka stavka je neprijetna, prekine neki normalen življenjski tok dogajanj, ki ga državljani kot potrošniki javnih storitev pričakujejo. O tem smo se na vladi v četrtek zelo resno pogovarjali. Ker pa smo tudi skrbniki uravnoteženega javnofinančnega stanja, ki zvišanja plač ne prenese, bomo morali vzdržati tudi stavko. Drugače pač ne gre, dodatno zadolževanje zaradi zvišanja plač ni mogoče, to je enotno stališče vseh ministrov in predsednika vlade.
Imate izračune, koliko bi stavke v javnem sektorju stale?
Še vedno upam, da se pomemben del javnih uslužbencev, ki je že sporočil svojo namero, da glede na položaj v Sloveniji pristopi k podpisu aneksa in predloga dogovora, ne bo pridružil stavki. To pomeni, da bi posamezni sistemi lahko normalno delovali. Vlada ta trenutek še ne more ocenjevati, koliko bi stavke stale; ko pa se bomo spopadli s tem, bodo narejene tudi ocene.
Boste, če bo konec septembra zaradi stavke v javnem sektorju v državi kaos, odstopili?
Sama ne čutim nobene povezave s stavko. Vse, kar sem sindikatom predstavljala, je bilo verificirano na vladi brez glasu proti. V tem primeru bi torej po vašem sklepanju morala odstopiti vlada v celoti.
Ali je stranka Zares iz vidika, da za mesto predsednika kandidira le eden (Gregor Golobič), demokratična stranka?
Enako demokratična je kot vse druge stranke, to sploh ni vprašanje. Postopki, ki potekajo v Zaresu, so več kot demokratični, kajti o enem ali več kandidatih bodo odločali vsi člani stranke.
Kdo je po vašem bolj pošten: Matej Lahovnik ali Golobič?
Oba sta poštena. Enako poštena?
Drži.
Zakaj vlada ne da zgleda in si ministri ne znižajo plač za na primer deset odstotkov? Ne verjamete v demonstracijski učinek?
Ne vem, zakaj se medijev ne prime nesporno dejstvo, da smo ministri edini, ki imamo že drugo leto plače znižane za osem odstotkov. Drugi funkcionarji, poslanci in sodniki pa imajo že drugo leto zmanjšane plače za štiri odstotke. Ta ukrep se bo nadaljeval v obeh križnih letih 2011 in 2012. Vsak, ki pogleda neto plačo ministra, se čudi, da delamo za tak denar. Jaz pravim, da je to res in da delamo za osem odstotkov nižje plače, in to resno ter bolj, kot je bilo verjetno treba delati v časih, ki niso bili tako krizni.
Kolikšna je verjetnost, da v naslednjih dveh kriznih letih samo zamrznitev plač ne bo dovolj, ampak jih bo treba nižati?
Srčno upam, da bosta gospodarska rast in naše gospodarstvo okrevala, da bo gospodarska rast tista, ki bo v prihodnje upravičevala tudi izboljšanje plačnega položaja zaposlenih v javnem sektorju. Če ni gospodarske rasti, višanja standarda v javnem sektorju ni mogoče upravičiti.
Če bo plačna reforma ukinjena zdaj, ko je na polovici, bodo nekatere poklicne skupine, kot so recimo učitelji, že v izpogajanih plačnih razredih, na drugi strani pa so policisti, ki bi morali z zadnjima dvema odpravama nesorazmerij še precej pridobiti ...
Položaji so različni, skoraj vse skupine pa še vedno odpravljajo plačna nesorazmerja, večina jih še čaka na napredovanje za od pol do dveh plačnih razredov. En razred pomeni povišanje plače za štiri odstotke, dva pa za osem odstotkov. Problem, ki se pojavi, je, da tisti, ki odpravljajo nesorazmerje za pol razreda ali en razred, ob šestodstotnem znižanju plač izgubijo, tistim, ki bi napredovali za osem odstotkov, pa se ne zgodi nič. Ko so si posamezne skupine preračunale, kje so, so temu primerno izražale pogajalska izhodišča. Nekateri torej vztrajajo pri odpravi, drugi pa vztrajajo, da odprava in posledično znižanje nista vzdržna.
Je bilo dogovor težko doseči, ker ste se morali pogajati s kar 29 sindikati?
V svetu za mizo z vladno stranjo sedi eden, dva ali trije predstavniki konfederacij in zvez; take prakse, da bi se vlade pogajale s predstavniki poklicnih skupin, ki zastopajo peščico svojih članov, ne boste našli nikjer. Pri nas je trenutno tako, da vsako leto nastajajo novi sindikati, ki dobivajo reprezentativnost, za katero je potrebno, da je v sindikat včlanjenih 15 odstotkov zaposlenih v posameznem poklicu. Zato je vedno več interesa za ustanovitev manjših sindikatov, ki branijo interes svojega poklica, ne zanima pa jih interes druge dejavnosti ali poklica. Ravno ta različnost posameznih interesov se je pri pogajanjih o varčevalnem programu pokazala kot pomemben problem.
Zaposlenim v javnem sektorju so bili med krizo odvzeti skoraj vsi motivacijski plačni elementi. Kako zavzeto bodo še delali? Se bojite bele stavke?
Le en sam motivacijski element je bil izgubljen do zdaj – dva odstotka redne delovne uspešnosti. Sindikati niso imeli nobenih težav potrditi, da ta element lahko pogrešajo. Še vedno kot orodje motivacije ostajajo sredstva za povečan obseg dela. Iz tega naslova lahko predstojniki nagradijo najbolj obremenjene. Vprašanja napredovanj se do zdaj nismo dotaknili in zadnji dve leti so uslužbenci lahko napredovali. Ko smo naredili analizo, pa smo ugotovili, da bi morala javna uprava delovati zelo dobro, saj je bilo po oceni predstojnikov – ker ni bilo nobenih limitov – več kot 50 odstotkov odličnih in nadpovprečno uspešnih javnih uslužbencev v sistemu.
Ali obstajajo ocene, s koliko javnimi uslužbenci manj bi bila javna uprava tako učinkovita, kot je zdaj?
Glede na izražene potrebe v poročilih, ki jih vsako resorno ministrstvo glede kadrovskih načrtov pripravi zase in posreduje ministrstvu za javno upravo, bi morali število javnih uslužbencev povečati za najmanj 20 odstotkov (nasmešek).
Kaj pa glede tega pravijo neodvisne analize? Koliko uslužbencev je dejansko potrebnih, katera delovna mesta bi lahko ukinili, združili?
Lani smo zaradi krize naročili, naj vsako resorno ministrstvo na svojem področju oceni to, kar sprašujete. Problem je, da to nalogo zaupamo uradnikom, ki so na teh ministrstvih zaposleni, in svetovno znan fenomen je, da nihče svojega delovnega mesta ne bo prepoznal kot nepotrebnega – niti v krizi. Zato bi neodvisne analize bile v pomoč, problem pa je njihovo financiranje.
Kako boste reorganizirali javno upravo?
Moje mnenje je, da procesi, kot jih danes opravljamo na 18 ministrstvih, niso optimalno organizirani in tudi ministrstva niso optimalno pripravljena na tiste temeljne naloge, ki jih morajo opravljati. Vse podporne naloge, ki so danes na vsakem ministrstvu posebej, ker nimamo ničesar centraliziranega, pomenijo neoptimalno opravljanje teh nalog. Centralizacija podpornih služb bi omogočila zmanjšanje števila ministrstev in tudi njihovo združitev. To bi pomenilo manj zaposlenih in spremembo strukture zaposlenih. Ko pogledamo, koliko jih zdaj dela v podporni administraciji, smo lahko zaskrbljeni, hkrati pa nimamo ekip za tri temeljne naloge: priprave predpisov, pregleda, kako ti predpisi učinkujejo, in temeljitega nadzora.
