Smrt otroka še vedno tabu tema

Občutki staršev in družin ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so za večino nepredstavljivi. Ravno zato v Hospicu Celje poudarjajo pomen pogovora. "Za starše je to šok, dejstvo, ki ga je težko sprejeti. Prihaja do obtoževanja, predvsem samih sebe in zdravstvenih delavcev. To so zelo težki občutki, ki lahko razdvojijo partnerja. Pomembno je, da oba partnerja žalujeta, čeprav verjetno na drugačen način," nam pove Breda Arzenšek, ki bo s sodelavci ob 17. uri na to temo vodila predavanje na celjskem sedežu Hospica.

Tabuji še vedno živi
"Današnja družba je naravnana tako, da teh staršev sploh ne razumemo. Za tem otrokom starši sploh 'ne smejo' žalovati, kot da otrok sploh ni bil v stiku z njimi. A ti ljudje imajo pravico žalovati, tako kot za vsakim odraslim," nadaljuje in prizna, da je ta tema "zagotovo tabu, med samimi ljudmi in strokovnimi delavci. Tudi oni včasih zelo težko spregovorijo o tem s starši, morda zaradi občutka poraženosti. Vsak mrtvorojeni otrok je tudi za njih nekakšen poraz,"

Izpuhtele obljube za spominski park
Ob tem opozarja, da kljub prizadevanjem in številnim obljubam v preteklih letih v Celju še vedno nimajo pokopališča oziroma tako imenovanega spominskega parka za te otroke. V Mariboru in Ljubljani so na drugi strani za tovrsten park poskrbeli. "Včasih je bila velika dilema, ali mrtvega otroka pokopati ali ne. Staršem tega niso priporočali. Potem so se v društvu Solzica zavzeli za spominske parke. Starši imajo zdaj možnost, da otroka pokopljejo v domačem kraju ali v tem spominskem parku. Obvestijo jih, kdaj bo pokop, in tako imajo možnost prisostvovati obredu. Lahko dajo postaviti tudi spominsko ploščico. Kasneje jim nekaj takega lahko ogromno pomeni, ker se sicer začnejo spraševati, kje je ta otrok," prizadevanja utemeljuje Arzenškova, ki pozna več primerov, ko so starši po več letih začeli poizvedovati, kje je otrok pokopan. "A če se začneš spraševati in raziskovati za več let nazaj, je kot da bi iskali iglo v senu," zaključi.