Sodišče je razsodilo, da je Slovenija kršila 6. in 13. člen evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Šesti člen določa pravico do poštenega sojenja v razumnem roku, 13. člen pa pravico do učinkovitega pravnega varstva na domačih sodiščih. Zato mora tožnici izplačati 12 tisoč evrov odškodnine.
Sodišče je zavrnilo argument Slovenije, da tožnica v Sloveniji ni izkoristila vseh pravnih sredstev. Tožnica je primer prevzela, potem ko je prvotni tožnik, njen oče, leta 2008 umrl, ne da bi po 37 letih doživel, da bi slovenska sodišča odločila o odškodnini.
Sodišče v Strasbourgu je ob tem izrazilo presenečenje nad dejstvom, da čeprav je leta 2007 v Sloveniji začel veljati zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v postopku ni prišlo do bistvenega napredka in je še vedno na prvi stopnji.
Zaradi določila v zakonu, da je zahtevo za odškodnino zaradi sodnih zaostankov mogoče zahtevati šele po koncu sodnih postopkov, pa tožnik in njegova naslednica nista mogla vložiti niti zahteve za pravično zadoščenje, sodišče med drugim navaja v razsodbi.
