Zapis objavljamo v celoti:
Moja domačija je slabih 10 metrov od vaške trgovine in le kakih 30 metrov od cerkve. In v nedeljo dopoldne je tu vedno živahno, nujni nakupi za kosilo in velika maša za tiste, ki še verjamejo … Tudi danes ni drugače. Le da še 50 metrov naprej, na sredi ceste, na asfaltu sedi kakih 500 trupel. In okoli stoji kakih 10 policajev …
Seveda je tam tudi nekaj TV ekip, ampak domačini se ne damo motiti. Kot običajno se najdemo pri Megovcu na kavi. A tema je v glavnem ena … En Ločan potiho prizna, da je pa sinoči tudi on moral vzeti tableto za spanje. Ne gre več. Rigončan pa ponosno pove, da njega pa helikopter nad hišo niti ne moti. Tudi modra luč, ki mu vsake toliko zapleše po stropu spalnice, ga ne prestraši več … Edino na otroški jok se še vsakič zdrami. In kar nekaj sekund traja, da se zave, da so njegovi otroci že odrasli. In da jok prihaja s ceste. Če tega ne bi bilo tako pogosto, bi kar dobro spal …
Spomnim se Balaševiča: “Koji sam ja Luzer, meni jedan običan rat može da pokvari tako lep dan …” Še dobro, da imam popoldne službo. Nekajkrat v dopoldnevu čez vas nori rešilec, ustavi se pri skupini in vsakič nekoga odpelje. Ostali sedijo.
Deset pred poldne, tik preden se trgovina zapre, grem do policajev in vprašam, če kaj rabijo, če jim prinesem vodo, pivo, burek? ... Pravijo, da ne, da bojo kmalu šli, da bi avtobusi morali priti že pred eno uro …
Ob pol enih grem v službo, trgovina je zaprta, cerkev prazna, nesrečniki so še tam … Ko se peljem proti Brežicam, mi nasproti zdrvita dve marici, proti Rigoncam. Očitno je prišla nova skupina. Na rondoju srečam tri stare ljubljanske trole, tiste pregibne, z lesenimi zici … Jih bodo zgleda lažje prali. Ampak ti grejo levo, po 'Breščane'. Moji sosedje bojo zgleda še čakali …
Ti pozdravi so za vas, ki me sprašujete, kako je 'dol'. Ostali omreženi družbi se opravičujem, vem da vam je poln k*** teh beguncev, na vseh ekranih jih gledate … Mi tukaj jih tudi poslušamo, vohamo, pospravljamo za njimi … Ampak mi jih nekak ne sovražimo. Mi smo samo hvaležni, da (tokrat) nismo na njihovem mestu …
dezurni@zurnal24.si
