Problem je sistem, ne posamezniki

Številni menijo, da so ljudje sami krivi, da se znajdejo v krempljih oderuških posojilodajalcev. Da bi morali biti pametnejši, se o vsem pozanimati in se po možnosti izogniti slabim pogodbam. A to predpostavlja, da so vsi enako izobraženi, da se znajo poglobiti v vse zapletene zakone in pogoje ter da imajo vedno na voljo vse informacije za pravilno odločitev. In čeprav bi morda morali biti previdnejši, je jasno, da ljudje vseh posledic ne morejo predvideti. Zato mora država poskrbeti za vsaj minimalni nadzor nad dejavnostmi, ki imajo zgolj en cilj. In to je izkoriščanje ljudi, ki se za takšne posle večinoma odločajo, ker živijo na družbenem robu in ne vidijo drugega izhoda.

Spremembe. Učinkovitejši nadzor nad kreditnimi posredniki je popravljanje že storjene škode. Prej ali slej se bomo morali vprašati, ali želimo živeti v družbi, kjer je običajno, da študenti štipendije, ki naj bi jih porabili za študij in prosti čas, porabijo za osnovno preživetje sebe in družinskih članov, kjer delavci delajo, pa se ne prebijejo čez mesec, kjer brezposelni ne morejo preživeti od socialne podpore. In kjer upokojenci životarijo in s svojimi bornimi pokojninami podpirajo še druge člane gospodinjstva. Čeprav je oderuške kreditodajalce lažje opaziti in obsoditi, problem niso (zgolj) posamezniki, ampak sistem, ki ustvarja in dopušča življenjske pogoje, kjer lahko takšni posamezniki delujejo. In dokler se ne bodo spremenili ti pogoji, bodo kot njihov simptom ostajale tudi zgodbe ljudi, ki jih pokoplje začaran krog kreditov.