Med reprezentančnima generacijama, ki sta Sloveniji priigrali nastop na svetovnih prvenstvih 2002 in 2010, je velika razlika. Prva je postavila temelje, druga pa jih namerava nadgraditi. Na drugem slovenskem mundialu cilji (spet) segajo vse do osmine finala, čeprav se jih v našem taboru trudijo kar najbolj zadušiti. Res je, tudi osvojena točka bi bila prva in zgodovinska. Pa bi res zadovoljila naše apetite?
Navijači v Južnoafriško republiko prihajajo postopoma in terminsko različno. Zanje je to predvsem festival zabave, ki ga bo dodatno popestrila slovenska prisotnost. Za nogometaše je drugače. Ti so na svetovno prvenstvo pripotovali poslovno. Zanje se tu dogaja biznis. In vemo, da je v nogometnem poslu rezultat edini razsodnik. Nogometaši z uvrstitvijo na SP niso opravili svojega dela, pač pa le del naloge. Cilji so se spremenili. Le sodelovanje ni več dovolj. Turisti sodelujejo, nogometaši pa tekmujejo.
Presežki. Aktualna generacija mora torej opraviti nekaj, za kar so mnogi mislili, da v slovenskem nogometu ne bo nikoli mogoče. Tisto, kar je uspelo Zlatku Zahoviču in drugim, mora preseči. Do zdaj je le ponovila, kar je bilo že doseženo. Za dokončni skok iz sence svojih predhodnikov pa potrebuje potrditev teze, ki sem jo omenil v uvodu. Da je ekipa, ki jo je ustrojil Matjaž Kek, močnejša od moštva Zahoviča in Katanca. Bolj primernega odra, kot je ta v Južni Afriki, si trenutni reprezentanti verjetno ne morejo želeti.
