Štiriinšestdesetletnemu Miranu Ipavcu v življenju zares ni bilo nikoli dolgčas. Med letoma 2002 in 2006 je bil župan Kanala ob Soči na listi Drnovškove LDS. Leta 2005 je v Slovenijo pripeljal svetovni pokal v skokih z velikih višin – skoki z, denimo, Kanalskega mostu in Glavnega mostu v Mariboru so postali tradicionalni. Postal je tudi podpredsednik evropske federacije v vodnih športih (Fedemar).
Pri 25 pod ničlo brez rokavic
Predvsem pa je zaprisežen avtoštopar, ki je z dvignjenim prstom obredel svet. "Štopati sem začel razmeroma pozno, pri petindvajsetih, ko običajno s tem že vsi zaključijo. Pri meni je malo trajalo, odslužil sem vojaščino in opravil pripravništvo. Po poklicu sem ekonomist in sem v pisarni sedel z mamo Roberta Goloba," pripoveduje Ipavec. "Datum moje prve poti, 14. september 1984, ni bil naključen: naslednji dan je bil v 400 kilometrov oddaljenem Milanu koncert legendarne skupine Queen. Domov sem se vrnil čez pet mesecev."
V tem času je preštopal 8.200 kilometrov in vmes za preživetje trgal grozdje v francoski Savoji. Bil je tudi v Španiji, da bi obiral pomaranče, a ga niso hoteli zaposliti, ker je bil Jugoslovan: "Čeprav je bila tisto leto ostra zima, termometer je kazal 25 stopinj Celzija pod lediščem, jaz pa nisem imel niti rokavic, sem si rekel, avtoštop je idealen zame."
Svetovni rekorder
Z Vidom Kavtičnikom po osvojeni bronasti medalji na SP v rokometu v Parizu.
Pogosto štopa na športne prireditve, bil je na vsaki slovenski tekmi evropskega prvenstva v nogometu leta 2000, 2018. pa mu je na svetovno hokejsko prvenstvo divizije B v Budimpešti po naključju ustavil nihče drug kot predsednik hokejske zveze Matjaž Rakovec. Lani je štopal tudi v London, na pogreb kraljice Elizabete II.
Ustavil mu je tudi pogrebni avto
V skoraj 40-letni karieri je sedel že na traktorju, v pogrebnem avtu, smetarskem tovornjaku, rolls-royceu, ustavil mu je celo kolesar. "Večinoma ustavljajo moški, 15 odstotkov je tovornjakarjev, ženske pa veliko manj, izjema so bile le v Franciji, tam jih je bila skoraj polovica," nadaljuje Ipavec, ki s sporazumevanjem nima težav. Aktivno govori italijansko, angleško, francosko in špansko, dovolj tekoče pa še nemško, nizozemsko in srbsko. "Najtežje je sicer prevoz dobiti v Italiji, Španiji in na Švedskem, kjer pravijo, če nimaš denarja, ostani doma. Najbolje je prav v revnejših državah, Romuniji, Ukrajini, dokler seveda ni bilo vojne, Albaniji, Kosovu, na Poljskem."
Voznikom, ki mu ustavijo, se včasih oddolži. Pred nekaj leti je mednje razdelil 100 krofov, kranjskemu tovornjakarju, ki ga je peljal do Salzburga, pa podaril tople nogavice, ker je bil ob nenavadno zgodnjem snegu le v coklah: "Čez dobro leto je na Petrolovi črpalki v Hrušici prišel k meni in mi ponudil prevoz v Avstrijo. Čudno sem ga gledal, pa me je vprašal, 'a se me ne spomniš, lani si mi štumfe šenkal?'"
Pritožil se je Alenki Bratušek
Voznikom se je zahvalil s krofi.
Trinajstkrat obkrožil Zemljo
S svojih popotovanj je prinesel kopico spominkov, nekatere predmete je zbiral načrtno, na primer 500 različnih žogic za namizni tenis, 100 nogometnih šalov in nešteto punčk v narodnih nošah. Da se ne bi prašili v kleti, je osnoval avtoštoparski muzej, s katerim gostuje po celi Sloveniji, bil je tudi v Italiji: "Zahodne sosede sem hotel spodbuditi, da bi bolje ustavljali."
Dogodivščine, ki so se mu dogajala na cestah sveta, je prelil na papir. Veliko jih je bilo, za dve knjigi, Avtoštoparske zgodbe s podnaslovom Moja prva svetlobna sekunda in Avtoštoparski maraton: 42 držav v 500 urah. In kaj pomeni svetlobna sekunda v avtoštopu? Prepotovanih 300.000 kilometrov.
Noben od njiju ne more brez klobuka.
"In kot Miran sem se po mnogih letih vračal v iste kraje in spal v hotelu namesto v mestnem parku, in verjetno sem si takrat izmislil stih: 'Zamenjal bi zvezdic zdaj pet za eno zvezdnato nebo'," je zapisal med drugim.
V prestolnice na črko B
Ipavec pa piše tudi za najmlajše, ki svoje možgančke lahko kravžljajo ob treh edukativnih slikanicah z ilustracijami Karin Berce. Prvo, Boni in Muci iščeta živali – te se skrivajo v besedi Slovenija in jih je kar deset – je dal prevesti tudi v ukrajinščino, 500 izvodov pa podaril ukrajinskim otrokom, ki so zatočišče pred vojno vihro našli v Sloveniji.
Po drugi, Boni in Muci na snegu in ledu, je pred nekaj dnevi, 19. decembra, v Kanalu predstavil še tretjo, Boni in Muci potujeta po Evropi. Preden se je lotil pisanja, je v štirih dneh, 13 urah in 30 minutah z avtoštopom obiskal sedem evropskih prestolnic, ki se začnejo na črko B: Beograd, Bruselj, Budimpešto, Bukarešto, Bratislavo, Berlin in Bern.
Pomoč po požaru
Knjižice predstavlja tudi v slovenskih društvih v tujini, denimo v Haagu, Bruslju, junija lani je bil v Vršcu in Rumi v Srbiji. "Prostore Društva Slovencev Emona v Rumi je pred slabima dvema mesecema, 9. novembra, uničil požar. Pogorelo je vse, tudi 2000 slovenskih knjig, skupne škode je za vsaj 80.000 evrov. Še isti mesec sem obiskal predsednika Zorana Jovičića, mu nesel svoje knjige, in obljubil, da jih poskusim doma zbrati čim več. Če kdo od bralcev slučajno ne ve, kam z leposlovjem, naj se, prosim, obrne name."
Seveda Miran Ipavec tudi knjižna popotovanja opravi z dvignjenim prstom ob cesti in svojim zaščitnim znakom, belim klobukom na glavi. Ni bojazni, da ne bo kmalu dosegel svoje druge svetlobne sekunde.
dezurni@styria-media.si
Sedel je z mamo Roberta Goloba… ojoj, za županovanje se je pri njej lahko marsičesa naučil… 😒