Kje vidite največji problem današnjega novinarstva v Sloveniji?
V padanju kvalitete, kar se izrazi v izgubi bralcev, poslušalcev in gledalcev. Prvi v vrsti razlogov za padanje kvalitete je pritisk na stroške, kar je posledica krize in je dolgotrajen. Medijske hiše poskušajo preživeti predvsem tako, da zmanjšujejo stroške novinarskega dela, pri čemer sami sebe vežejo na vejo, na kateri sedijo, posledično pa so poslušalci in bralci vedno manj zainteresirani, da bi brali te medije, saj so vedno bolj prazni.
Kako komentirate očitke, da uredniške politike največjih časopisov podpirajo leve vladajoče stranke?
Ne zdi se mi, da časopisi podpirajo največje leve stranke. Tu moramo gledati predvsem na to, kakšne politike podpirajo mediji. Največji slovenski časopisi so po ekonomski politiki, ki jo zagovarjajo, liberalno konservativni. Tako preštevanje medijev je značilno za vzhodno Evropo. So kvalitetni in nekvalitetni mediji. Tako uredniki kot tudi novinarji pa imajo seveda svoj pogled na svet.
Strah me je, da bo referendum o meji za slovenske politike predvsem ponoven padec na izpitu zrelosti, saj ne bodo razumeli, kako pomembna stvar je ta sporazum v smislu pomiritve duha.
Kateri mediji so v slovenskem prostoru po vašem mnenju najbolj neodvisni?
Neodvisnost je kreirana skozi novinarje in njihovo vedenje, to pa je podrejeno vprašanju, ali so redno zaposleni, so organizirani med seboj, kakšni so lastniki, okolje … To je najbolj odvisno od tega, koliko moči delavk Gorenja zmorejo. Ko so poskušali v Gorenju zmanjšati plače, so se delavke uprle, in ta upor se pričakuje tudi od novinarjev, da se bodo znali zavzemati za svoje pravice in pravice svojih kolegov. Najbolj svobodne so tiste hiše, kjer je stopnja solidarnosti najvišja.
Menite, da so se internetni novičarski mediji prodali rumeni klikariji?
Nekateri ja, drugi ne. Na dolgi rok se vidi, da preživijo le tisti, ki imajo kvalitetno informacijo in so kredibilni. Ko gre za rumeno klikarijo, ti en dan zmanjka. Če vsak dan poskusiš nekaj bolj bombastičnega, ti v nekem trenutku zmanjka bombastičnih novic in posledično pride do razočaranja bralcev. To je kot droga.
Se vam zdi, da slovenski mediji v pravšnji meri nadzorujemo t. i. oblastnike?
Menim, da so slovenski mediji vzeli vlogo preiskovalcev preveč dobesedno in da delajo samo še to, pri tem pa zelo radi izražajo svojo neodvisnost. Škoda je, da mediji zanemarjajo vlogo prenašalcev misli in razmisleka. Sicer pa je nadzor več kot zadovoljiv.
Bo razpoka po referendumu o meji s Hrvaško med koalicijo in opozicijo še očitnejša?
Strah me je, da bo to za slovenske politike predvsem ponoven padec na izpitu zrelosti, saj ne bodo razumeli, kako pomembna stvar je ta sporazum v smislu pomiritve duha ter kako nepomembna stvar je definicija meje.
Kje vidite prihodnost slovenskih medijev?
Bistveno je, da se slovenski mediji in njihove uprave prenehajo ukvarjati sami s seboj, ker je tehnološki napredek tako močan, da bodo tisti, ki ne bodo razumeli vloge interneta, zgodbe tega, da mediji ostajajo isti, spreminjajo pa se platforme, izginili, ne da bi vedeli, zakaj.
Novinarski poklic velja za dokaj slabo plačanega in izjemno napornega.
Novinarski poklic ni slabo plačan, je pa znotraj novinarskega poklica veliko ljudi, ki si dovolijo, da jih slabo plačujejo, saj se navlečejo novinarskega adrenalina, lažnega občutka, da vplivaš na stvari. Oni so tisti prvi opazovalci za šipo.
Do novinarstva je potrebna distanca in zavedanje, da si zgolj novinar ter da je to le eden od poklicev, s katerim te veže dolžnost do javnosti.
