Pretresljiva življenjska izpoved upokojenca s Štajerske, dobili boste kurjo polt

Jaz, Ilija, sem svojo Marijo prvič videl pri maši. Kako mi je bila lepa! Najlepša je bila od vseh. Sem rekel, da jo kuj vzamem za mojo. Saj sem jo. Že 60 let je moja gospa. Čeprav je bolj malo od gospe ostalo. Ko sem jo ženil, sem ji obljubil, da pri meni bo pa gospa. Velik grunt smo imeli, živino. Ona je tam iz ene male hiške, njeni so bili dninarji.

Ah, kje so ti cajti, ko sem ji še lahko pelc montl kupil. Pa šamrolce na nedeljskem sejmu. Tako se je rada sladkala. Zdaj sva samo še gvišna vsem.

Dve deklini mi je dala moja 'Rijica. Luštni deklini, pametni. Z Rijo sva jima plačala šole, pa karte za Ljubljano. Tavečja Meta je šla na učilišče, tamlajša Jona pa za medicinsko sestro. Morala sva veliko delati na gruntu, pa tudi pri sosedih, da sta lahko imeli, kar sta rabili. Hodili sta domov enkrat na mesec, pa ob praznikih. Rija je takrat vedno veliko skuhala, pa v glaže dala, da sta imeli za jesti. Vedno jima je dala ta boljše kose mesa.

Rija si je vedno šivala svoje štumfe, da sta le oni imeli. Za diplomo pri Meti sva kozo prodala, sva ji lep montl kupila. Tak moder, žametast, po zadnji modi. Ampak Rija je hotela dati svoji punčki vse po modi. Velike knofe je imel, pa ovratnik.

Štiri ure sva do Ljubljane potovala takrat. Tako sva bila ponosna na najino Meto, prva je bila taka izučena. Ampak Meti nisva bila zelo v ponos, 'Rija je imela le znošen gvant, pa stare šolne. Jaz pa tudi nisem imel ravno novega klobuka.

Smo na kosilo šli, tja ob reko Ljubljanico. Dunajske sem hotel vsem privoščiti, pa je Meta rekal, da je "vagaterjanka" že veliko časa. Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga vedno dali, a ga ni jedla. Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat samo zelje in krompir jedla.

Od tega kosila je bila Meta doma samo, ko je po svoje stvari prišla, se je selila. Dobro se ženila, tja gor v Ljubljano. Vedno se je sramovala brega. Enkrat nama je poslala nekaj stvari, ki jih ne rabi več. Češ da naj jih "ponucava" za doma, za v mesto niso več. Je bil v škatli tudi njen modri montl. Rija ga ima še vedno obešenega v omari.

Jona je še nekaj hodila domov. Ampak je le breg. Našla je službo, takoj čez mejo. Potem pa vedno bolj globoko v Avstiji. Enkrat na leto piše. Znamke so le drage.

No, punci sta odrasli. Fajn živita. Midva imava še vedno ta naš grunt, to najino hišo. Včasih je še Rija kake rože sadila, če bi Meta in Jona prišli kaj mimo. Pa malo sva vedno travo kosila, če bi kdaj vnuki prišli. Včasih napišejo za praznike kako voščilnico, Rija vse špara. Včasih so celo kake fotografije. Lepi so, ti naši vnukci.

Včasih sva gledala televizijo, pa je potem vse skupaj šlo v franže. Kar ni delala en dan, samo je šumelo. Najbližji sosed je že umrl, okrog po vasi pa so se že kar izselili. V mesto greva res redko. Avto nama ne vžge več, k zdravniku pa tudi ne hodiva. Pride dohtar kdaj tu gor, k nama. Je zdaj neki mladi. Rija ima za vse kapljice. Rada zeliščari.

Ampak zdaj sva že vsa betežna. Malo penzijo imava, okrog 220 evrov vsak. Oni dodatek pa nama ne pripada, ker imava le hčere. Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?

No, potem mava še grunt. Ampak kako ga prodati? Streha pušča, pa hlev je čisto slab. Ga je strela skurila pred leti, ga še nisva popravila. Sem obesil dol v vasi obvestila, pa nihče ne pride. Jaz imam 85, Rija pa 83. Težko že krompir "gmajnava", kar težko nesem s polja. Ampak še vedno kar narediva zase. Pa dve kokici imava, živine pa ne več. Pa moja Rijika rada zelišča bere.

Ampak je vedno bolj suha, me kar skrbi. Jaz ne vem, kako bi brez nje. Nisva niti eno noč spala narazen.

Ko bi vsaj Meta in Jona kaj prišli. Še vedno imava Metin montl. Se mi zdi, da Rijo suši žalost.

______________________________________

PS: Za Ilijo in Rijo nam je povedal "tamladi" družinski zdravnik, ki mu prijazen par ni dal miru. Približno 3 mesece se nista dala motiti in so se naši obiski klavrno končali. Kasneje sta nas le spustila blizu, precej dela je bilo. Predvsem pa smo TV uredili (joj, ti digitalni pretvorniki).

V tem času nam je uspelo poiskati Meto, a ni imela časa za obisk, saj je bila na potovanju v tujini. Smo pa navezali stik z njeno hčerko, njuno vnukinjo. Slednja nas je povezala z Jono in njenimi otroki. Na Rijin 84. rojstni dan je vnukici uspelo združit družino in pripeljati na obisk večji del družine. Še pravnukice. To je bilo veselje. Meti takrat ni uspelo priti, zakaj nismo nikoli izvedeli.

Teden po obisku je Rija izgubila zavest, doživela je možgansko kap. Premikala je samo levo roko, občasno pomežiknila, ni govorila, bila je povsem nepokretna.

Namestili so jo v dom, saj Ilija ni mogel skrbeti zanjo, svojci pa so spet izpuhteli. Ilija je bil strt. Zanj ni bilo prostora, vsaj ne še kmalu, vozi ne več. Pred tem pa sta bila z Rijo neločljiva. Začasno smo se v hostlu v bližini doma dogovorili za prenočišče, da bi jo lahko obiskoval.

A se jim je Ilija tako prikupil, da so ga "posvojili". Pomaga okrog vrta, pospravi sobe, le postelj ne more preobleči. Rad pa zabava popotnike, tudi dobro domačo hrano zna skuhati. Tam ima svojo sobo, celo nekaj evrov dobi zraven. Hostel je nekaj minut stran od doma. Vsako jutro obišče svojo Rijo, odnese ji belo kavo. Popoldne jo pelje na sprehod, zvečer ji gre zaželet lahko noč.

Zdaj, ko dobi v hostlu par evrov, ji nese kakšno šamrolo. Zdaj se zdi, da vsaj Ilijo Rija razume. Pogosto se mu nasmehne, celo nekaj besed že spregovori, čeprav nepovezano. Ena od njih je (še vedno) "montl".

Včasih pride na obisk vnukica ... brez pravnukov. Včasih pošlje kartico Jona. Meta se nam ne javi več.

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.