Pacient bo lahko drugo mnenje o diagnozi ali načinu zdravljenja po novem zahteval tudi zunaj zdravstvene ustanove, v kateri se zdravi. Kdo bo pisal ta (eksterna) mnenja, bo določil minister. Vsa druga mnenja bodo morala biti izdelana v 15 dneh.
Fotokopija. “Pacient ima vedno pravico, da zahteva fotokopijo vse medicinske dokumentacije, kadar jo potrebuje,” je poudarila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Dodala je, da ker se zdravniki temu upirajo, na leto še vedno dobijo sedem, osem pritožb.
Original. Kot je opozorila Pirc Musarjeva, zdravstvene ustanove pacientom ne smejo izročiti originale kartoteke, saj “se je že zgodilo, da jo je pacient, ko jo je dobil, zažgal”.
Pacientu se ne bo več “treba zagovarjati pri zdravniku”, zakaj hoče drugo mnenje, ampak bo dovolj, da ga bo s tem seznanil. Zdravniška zbornica v fazi javne razprave na ta del novele zakona o pacientovih pravicah, ki bo olajšala pot pacientov do drugega mnenja, ni imela pripomb. Ministrstvo za zdravje pa novelo zdaj pripravlja za medresorsko usklajevanje in sprejem na vladi.
A ko smo na zavodu za zdravstveno zavarovanje preverjali, koliko drugih mnenj zahtevajo pacienti že zdaj, so nam pojasnili, da podatka nimajo, saj se ta storitev ne plačuje posebej, “ampak je vključena v ceno zdravstvenih storitev”.
Ocene stanja ni niti v osnutku novele zakona. Bo pa po novem za druga mnenja država letos namenila 65 tisoč evrov in nato vsako leto 20 odstotkov več. Oceno, koliko denarja potrebujejo, so naredili kar na podlagi podatkov propadlega projekta drugega mnenja zavarovalnice Vzajemna. Če bi drugo mnenje stalo povprečno 500 evrov, bi sredstva zadoščala za le 130 zahtev.
Redko po drugo mnenje
Ker zastopniki pacientovih pravic opozarjajo, da se bolniki “bojijo zameriti zdravnikom” in zato zelo redko poiščejo drugo mnenje, se v zakon dodaja tudi, da “zahteva za pridobitev drugega mnenja za pacienta ne sme imeti negativnih posledic pri nadaljnji zdravstveni oskrbi pri lečečem zdravniku”.
“Tudi po novem ne pričakujem, da bi se za drugo mnenje odločalo bistveno več ljudi,” je dejala Jerneja Vidmar, direktorica podjetja, ki se ukvarja s pridobivanjem drugih zdravniških mnenj iz tujine. Povedala je, da gredo pacienti, ki želijo še eno mnenje, pogosto kar samoplačniško še v katero specialistično ambulanto, kjer plačajo in dobijo izvide.
“Seveda zdravniki vsako tako mnenje pogledamo, saj lahko prinaša nov pogled na zapleten primer,” je razložila Vidmarjeva, a dodala, da je treba vedno upoštevati, “od kod pride izvid. Ker je Slovenija majhna, se vsi, ki delamo na določenem področju, bolj ali manj poznamo in vemo, čigavo mnenje je res tehtno.”
Po mnenje v Boston
Si je pa drugo mnenje v Bostonskem medicinskem centru lani samoplačniško naročilo pet ljudi; letos sta za zdaj to storila dva. “Za to se najpogosteje odločijo onkološki bolniki in starši otrok z najrazličnejšimi prirojenimi okvarami,” je povedala Vidmarjeva.
Dodala je, da jo pokliče kar precej ljudi, a se za pridobitev drugega zdravniškega mnenja iz tujine na koncu odločijo redki, saj tega zavarovalnice ne krijejo. In kako se odzovejo zdravniki?
“Zelo poudarjamo, da če kdo naroči drugo mnenje, to ni izraz nezaupanja, ampak največ, s čimer lahko pacient sam pripomore k uspešnemu zdravljenju,” je dejala.
MINI INTERVJU: Jožiča Trošt Krušec, zastopnica pacientovih pravic na Obali
Zdravniki užaljeni, če gre pacient po d rugo mnenje
Kako se odzovejo zdravniki, če se pacient odloči za drugo mnenje?
Pacienti mi povedo, da so zdravniki užaljeni, kadar izrazijo željo po preverjanju njihovega mnenja, in da se odnos zaupanja s tem zamaje. Večina jih zato v prihodnje ne želi več imeti tega zdravnika za svojega “specialista”.
Koliko pacientov pride do vas zaradi težav pri iskanju druge diagnoze?
V letu in pol se je name obrnilo 12 pacientov, ker so pričakovali, da bodo to mnenje lahko dobili v drugem zavodu ali tujini. Menili so, da je ureditev nepravična, ker morajo prosjačiti za nekaj, kar bi jim moralo pripadati. Vsi ti so drugo mnenje pri drugem izvajalcu ali v tujini nato plačali sami.
Kaj so želeli preveriti?
Z drugim mnenjem so želeli preveriti načrtovane terapevtske postopke ob hudih boleznih, ker so menili, da so bili diagnostični postopki površni, ali ker so iz drugih razlogov dvomili o kakovosti opravljene storitve.
Katera je največja težava pri pridobivanju drugega zdravniškega mnenja?
Pogoj za uveljavitev te pravice je temeljit pogovor pacienta in zdravnika o tem, zakaj je potrebno drugo mnenje. Ta pogoj je nasproten z bistvom te pravice, saj se mora pacient najprej zagovarjati pred zdravnikom, zakaj hoče drugo mnenje, zakaj se z že izdanim mnenjem ne strinja, kaj ga moti in podobno. To ga postavlja v diskriminatoren položaj in pogosto pod določen pritisk zdravnika.
