Pet tisoč milijard dolarjev. Toliko bo znašala skupna svetovna konjunkturna pomoč gospodarstvu do konca prihodnjega leta, je ob robu vrha G20 v Londonu ocenil britanski premier Gordon Brown. "Gre za vsoto, s kakršno še nismo imeli opravka. Gre za konjunkturni program, kakršnega svet še ni videl," se je glasila prav nič napihnjena ocena britanskega premierja. Konec koncev bosta samo Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad za pomoč državam v razvoju prejela 1.100 milijard dolarjev.
Ekonomisti opozarjajo, da bodo pet tisoč milijard težak zapitek slej ko prej plačali državljani. Oni so tisti, ki državam dajejo denar. Zvišanju davkov se po mnenju pomembnega dela ekonomistov ne bo mogoče izogniti, kot tudi ne podcenjeni nevarnosti – hiperinflaciji.
50-odstotna inflacija v Evropi
"Za zdaj inflacija sploh ni nobena tema. Cena nafte je izjemno nizka, zaradi slabe konjunkture
pa mnogi ekonomisti svarijo celo pred deflacijo," je za Spiegel povedal strokovnjak v banki
Morgan Stanley
Joachim Fels, ki ne izključuje, da bodo Evropejci že v srednjeročni prihodnosti
ječali pod pritiskom kar 50-odstotne inflacije.
Strokovnjaki se strinjajo, da bo pomoč slej ko prej dosegla svoj namen, da bodo gospodarstva spet začela rasti, toda kaj bo s presežnimi količinami denarja? Kajti ekonomska teorija uči: če se ob koncu recesije dvigne potrošnja, še preden se proizvodna mašinerja sploh vnovič zažene, velika količina denarja povzroči rast cen. Porodi se inflacija, ki se nato lahko po principu spirale nevarno zaostri.
Črn scenarij bi lahko centralne banke preprečile tako, da bi še pravi čas privile finančno pipico, toda po drugi strani vladam takšen ukrep ne bi ravno dišal, saj lahko ravno z razvrednotenjem denarja umetno zmanjšajo breme dolgov, nastalih med recesijo. Strokovnjaki govorijo o tako imenovanem "razinflacioniranju".
