Vsebinski pogoji za veljavnost oporoke
Predvsem je pomembno, da je oporočitelj oporočno sposoben. Pogoji niso posebej strogi, kar pa še ne pomeni, da ni treba biti na njih pozoren. Zakon namreč zahteva, da lahko oporoko sestavi vsak, ki je sposoben za razsojanje, in, ki je dopolnil 15 let starosti. Oporoka, ki jo je napravil oporočitelj, ki tedaj, ko jo je napravil še ni bil star 15 let ali ni bil sposoben za razsojanje je neveljavna.
Še posebej prvi pogoj je pomenljiv, saj v praksi marsikateri oporočitelj ob sestavi oporoke ni sposoben za razsojanje, ker so številni izmed njih v letih, ko njihovo zdravje že peša, ali pa so oboleli za katero izmed bolezni, ki povzroči izgubo sposobnosti razsojanja (denimo z demenco).
Številni dediči – seveda še posebej tisti, ki menijo, da z oporoko niso dobili tistega, kar so pričakovali – se sklicujejo prav na to nesposobnost za razsojanje.
Tu želim poudariti, da vsaka (manjša) mentalna težava oporočitelja še ne pomeni, da je bil ta že kar nesposoben za razsojanje, ampak mora iti za resnejšo, trajnejšo težavo, zato se v takih primerih pritegne v sodelovanje predvsem izvedence zdravstvene (nevrološke ali psihološke) stroke.
Poleg tega velja, da izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi potem, ko je oporoka že napravljena, ne vpliva na njeno veljavnost.
Kdaj je oporoka neveljavna?
Oporoka je neveljavna, če 1.) je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če 2.) se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti.
Tu je treba poudariti, da imajo grožnja, sila ali zvijača za posledico neveljavnost oporoke tudi tedaj, če izvirajo od tretje osebe. Tipičen takšen primer je denimo zvijačno napeljevanje oporočitelja k določenim oporočnim razpolaganjem s strani žene ali moža določenega dediča, denimo v smislu, naj oporočitelj napiše oporoko v korist prav tega dediča, ker naj bi drugi dedič oporočitelja opravljal, ali mu kako drugače škodil, kar pa sploh ne drži.
Oporočna razpolaganja so neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem.
Poudariti želim tudi to, da v primeru dokazane grožnje, sile ali zvijače ali v primeru ravnanja v zmoti ni avtomatično neveljavna celotna oporoka, ampak so neveljavna le določila oporoke, ki so bila napravljena pod vplivom teh dejavnikov.
Če je denimo oporočitelj v oporoki razpolagal s stanovanjem in vozilom, pa se izkaže, da je bil deležen grožnje ali zvijače le za stanovanje, ne pa tudi za avto, potem bo neveljaven le tisti del oporoke, v katerem je razpolagal s stanovanjem.
Pravni interes in roki
Pri zahtevku za razveljavitev oporoke je treba zelo paziti na to, da lahko tak zahtevek podajo samo določene osebe, ki morajo obenem paziti na roke, da zahtevek morda ne zastara. Zakon namreč zahteva, da razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje, ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star petnajst let, in razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote, lahko zahteva samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v roku enega leta od dneva, ko je izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najkasneje v desetih letih od razglasitve oporoke.
Pravni interes nima le oseba, ki je denimo dedič ali volilojemnik, ampak tudi oseba, ki je (bila) povezana z oporočiteljem, pa tudi z dediči in drugimi udeleženci zapuščinskega postopka. Kot primer lahko denimo navedem najboljšega prijatelja oporočitelja, ki je zvedel za to, da je eden izmed dedičev nad oporočiteljem izvajal nasilje. ,
Paziti je treba tudi na roke. Zahtevek za razveljavitev oporoke je torej treba podati v subjektivnem roku enega leta od tedaj, ko je oseba izvedela za vzrok neveljavnosti, ter v objektivnem roku deset let od razglasitve oporoke. Proti nepošteni osebi se lahko ta rok še podaljša in sicer lahko se lahko zahteva razveljavitev oporoke še dvajset let od njene razglasitve.
Obličnost oporoke
Oporoka mora izpolnjevati tudi tako imenovane obličnostne zahteve, kar pomeni, da je veljavna le tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon. Na tem mestu bom omenil predvsem dve v praksi najpogosteje uporabljani obliki, pri katerih naj bodo oporočitelji pozorni na določene zakonske zahteve oziroma na pasti.
Najenostavnejša oblika oporoke je lastnoročna oporoka. Gre za oporoko, ki jo mora oporočitelj lastnoročno napisati in podpisati. To pomeni, da mu je ne sme napisati nekdo drug, ampak je nujen lastnoročni zapis in podpis.
Ni pa nujen pogoj za veljavnost takšne oporoke, če ni datirana. Oporoka je namreč veljavna, čeprav ni v njej naveden datum, kdaj je bila napravljena.
Druga najpogostejša oporoka je pisna oporoka pred pričami. Za to je pomembno, da jo oporočitelju napiše nekdo drug (in ne oporočitelj sam), denimo njegov sorodnik, prijatelj, sosed, pravnik, odvetnik (lahko tudi na računalnik). Takšno oporoko mora potem oporočitelj, pod pogojem, da zna brati in pisati, lastnoročno podpisati v navzočnosti dveh prič, ter pred njima hkrati izjaviti, da je to njegova oporoka.
Priče pri takšni oporoki so lahko le polnoletne osebe, ki jim ni vzeta poslovna sposobnost in ki znajo brati in pisati. Priče ne morejo biti oporočiteljevi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi predniki in posvojitelji, njegovi sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, zakonci vseh teh oseb in zakonec oporočitelja.
mag. Boštjan J. Turk
