V Aninem skladu deluje devet prostovoljcev, ki so organizirani v skupino animatorjev ter dvanajst prostovoljcev, ki pomagajo pri logistiki in drugih administrativnih zadevah na srečanjih. Gonilna sila sklada je Marija Šterbenc, s katero smo se pogovarjali ob današnjem svetovnem dnevu družine. Sama je del sklada že od začetka. "Ko sem enkrat vse uredila, da je ustanova začela delovati, pa pravzaprav poti nazaj ni bilo," pravi in dodaja, da so ji obiski družin dali dodatno potrditev, da ima sklad pravi program.
Marija ŠterbencLahko rečem, da vložim veliko energije v vodenje in delo pri skladu, ampak tudi veliko energije dobim nazaj. Zato ni težko. Pogosto je le skrb, kako bomo in koga bi še poprosili, da nam finančno kaj pomaga.
Anin sklad podpira 353 družin, ki imajo preko 1800 otrok. Ali sploh najdete čas, da se posvetite vsaki družini?
Res je, da vseh družin še nisem obiskala, obiščem pa predvsem tiste in takrat, ko začno dobivati redno podporo s strani Aninega sklada. Namreč naše načelo je, da se z vsako družino srečamo v njihovem okolju, da se tudi sami prepričamo, v kakšnih razmerah želijo. Čas je res težko najti, vsako leto si vzamem nekaj dni dopusta, potujem po Sloveniji in obiskujem družine.
Kakšni so vaši občutki, ko obiščete te družine?
Zelo različni. Pogosto sem zelo ponosna na vso družino, starše in otroke. Starše občudujem, kako zmorejo vso logistiko, ki jo številčnejša družina potrebuje, kako zmorejo poskrbeti za zadovoljstvo otrok pri dogovarjanju gledanja TV. Otroke pa občudujem v njihovi medsebojni povezanosti, skrbi, da bodo vsi imeli.
Se pa zgodi, da sem zelo potrta. In to sem takrat, kadar opažam depresije zaradi zelo slabega socialnega statusa, izgube služb, tudi zaradi nezaposlenih otrok, ko končajo šolo, po nekaterih krajih pa se še čuti socialna izključenost.
Marija Šterbenc
V življenju sem srečala veliko ljudi, ki otrok niso želeli imeti (komodnost, strah pred odgovornostjo, strah, da ne bodo mogli hoditi "po svetu") in tudi takih, ki otrok niso mogli imeti. Oboji so me zelo presenetili. Tisti, ki jih niso želeli imeti, so se izgovarjali (kot da bi se mi hoteli opravičevati), na vse mogoče načine, našli kup razlogov, ki jih jaz nisem mogla ne razumeti, ne sprejeti. Tisti pa, ki jih niso mogli imeti, pa so me tudi presenetili, saj sem kar težko razumela, kako neizmerno željo po otrocih imajo, kako jih žene, da bi vse naredili, da bi jih lahko imeli. Poznam kar nekaj primerov, ki so veliko premoženja namenili za zdravljenje itd.
Menite, da je pojem družina izgublja pomen? Ali morda tudi zato rodnost upada?
Rodnost upada, ker je družina v javnem mnenju in družbenem življenju postala obrobna tema. O njej se govori samo kadar so stiske.
Število rojstev pa je upadlo v zadnjih desetletjih predvsem zaradi komodnosti, občutka samozadostnosti, nezmožnosti priti do lastnega stanovanja, pa tudi zaradi strahu pred odgovornostjo oz. strahu, da otrokom ne bo mogoče nuditi primernega standarda. Premalo smo razmišljali o tem, da je pogosto zelo resnica: manj je več in več je manj.
Anin sklad pomaga tako materialno kot duhovno. Kako to zgleda v praksi?
Pripravljamo razna srečanja, posebej za mame, očete, mladostnike, otroke in pripravimo predavanja po vsebini primerno za skupino. Organiziramo tudi duhovne vaje, večnevna srečanja, pa tudi organizirane počitnice v planinah, kjer imajo duhovno vodstvo.
Polovica vključenih v sklad dobiva redno mesečno finančno pomoč. Višina je odvisna od števila družinskih članov in socialnega statusa. Druga polovica družin pa je poleg srečanj deležna tistega, kar jim tam razdelimo.
Kaj bi sporočili našim bralcem ob mednarodnem dnevu družine?
Imejte primeren odnos do družine, tudi do tiste, v kateri je več otrok. Nekaj najlepšega je živeti in odraščati v dobri družini, kjer imaš vedno koga, ki se nasmeji, te pocuka za brado ali lase, pokliče po imenu, če te potrebuje ali pa ne. Zelo si želim, da bi bilo vse več dobrih, zdravih družin. Da bi se vsak otrok rodil, odraščal in ustvarjal v družini ter da bi tudi ostareli lahko umirali v družini.
