Kadar stari Rimljani niso imeli opravka s preštevilnimi sovražniki, so porabljali vodo, ki je je bilo na pretek. Vse cesarstvo je bilo prepredeno z akvadukti, vodovodi in vodnjaki. Sam Rim je imel v svoji najboljši dobi več tisoč vodnjakov, vodnih zajetij in term. Povprečni Rimljan je porabil kar 500 litrov vode na dan. Za primerjavo: povprečni Slovenec v 21. stoletju je porabi "le" 150 litrov na dan.
19 kilometrov |
Toliko je dolg sedanji rekorder med podzemnimi vodovodi pri Bologni. |
94 kilometrov pod Zemljo
Čeprav domačini vodovodu pravijo faraonski kanal (Qanat Firaun), raziskovalec ne dvomi, da je
odkritje rimskega izvora. Vodovod se je začel v danes izsušenem močvirju v bližini mesta Dille na
območju današnje Sirije, nato je 64 kilometrov potekal nad zemljo, nakar se je razcepil v tri
kanale (dolge 11 oziroma 94 kilometrov) in poniknil v zemljo.
"Kapo dol pred graditelji vodovoda," pravi Döring, ki ocenjuje, da so morali legionarji,
najverjetnejši graditelji, razbiti in odstraniti za 600 tisoč kubičnih metrov kamna, kar
ustreza volumnu četrtine Keopsove piramide.
|
|
Orientacija brez kompasa
Döringa navdušuje predvsem južni del vodovoda (dolg 94 kilometrov), ki je speljan pod zemljo
oziroma skozi gorovje na severu današnje Jordanije.
"Glede na to, da v antiki kompasa še niso poznali, je bila pravilna smer vodovoda v neprehodnih
gorah za graditelje velik izziv. Mislim, da so najprej na površini gorovja označili traso, nato pa
na vsakih 20 do 200 metrov izklesali poševno votlino. Slednje so jim služile za orientacijo, hkrati
pa so med klesanjem kanala za vodovod zagotavljale dotok zraka."
Ko je območje leta 129 obiskal cesar Hadrijan, so bila dela na višku. Delavci so z dleti razbijali kamen, sužnji pa so ga skozi prej omenjene votline dvigovali navzgor. Vzdolž podzemne trase vodovoda so raziskovalci do zdaj odkrili tristo vhodov za vzdrževanje, ki imajo naklon kar 50 stopinj.
"Fenomalen je tudi naklon vodovoda. Na prvih 60 kilometrih ga je le za 0,3 promila ali 30 centimetrov na kilometer. Res je, da so Rimljani od Perzijcev prevzeli korobat, šest metrov dolgo vodno tehtnico, a samo to ne pojasni njihove natačnosti," izpostavlja nemški raziskovalec in doda, da so inženirji višinsko linijo določili s preprostimi lesenimi koli, v podzemlju pa je bilo projektiranje še veliko težje.
"Ne preseneča torej, da je bilo rimsko čudo končano šele po 120 letih. In to z napako. Na skrajnem južnem delu, ki poteka skozi gorovje, so zaradi težavnih razmer vodovod speljali prenizko, zato je v Gadaro, ki je bila zadnja postaja vodovoda, pritekalo občutno manj vode, kot je bilo načrtovano," je še dejal Döring, ki bo že v kratkem v podzemlje povedel skupino 50 študentov.