"Odgovorni starši tega ne počnejo"

Koliko je po vaši oceni lažnih ovadb mater zaradi spolnih zlorab ali nasilja nad otroki s strani očetov?

Po moji oceni od 95 do 99 odstotkov.

Kar veliko.

Da, velika večina. V praksi se te ovadbe uporabljajo kot sredstvo preprečevanja stikov z očetom. Pri nas je to že splošen pojav, v nekaj letih se je to tako razpaslo, da je redkokateri sodni spor med starši brez takšne ali drugačne kazenske ovadbe. Tisti, ki se lahko normalno dogovorijo, tako ali tako ne končajo na sodišču. Tistim, ki morajo spore reševati na sodišču, pa celo nekateri odvetniki svetujejo, kako naj z lažnimi ovadbami čim učinkoviteje uničijo bivšega partnerja. In to je žal skoraj standard. Niti tožilstvo niti sodišče teh lažnih ovadb v ničemer ne preganjata, tako da jih s svojo pasivnostjo aktivno podpirata.

Ali matere, ki lažno ovadijo očeta, tudi odgovarjajo za lažno prijavo?

Ne, nikoli. Zato pa se zlahka odločijo za to početje, ker ne bo imelo nobenih posledic. Mi smo vložili številne kazenske ovadbe in zahtevali kazenski pregon zaradi krive ovadbe, ker se je iz letala videlo, da je šlo za lažno ovadbo. Najbolj absurden primer je bil, ko je mati očeta ovadila za spolne zlorabe, ker je hčerka iz njegove knjižnice vzela leposlovno knjigo, svetovno uspešnico o neki najstniški prostitutki, in zato oče več kot leto ni videl otrok (seveda je bil na koncu oproščen vseh obtožb). Ampak nikoli niti tožilstvo niti sodišče nista izvedla nobenega kazenskega pregona zaradi podaje krive ovadbe. In pri takem stanju kot je, niti ne pričakujem, da se bo to v naslednjih petih, desetih letih kaj spremenilo.

Zakaj ne?

Ker nihče ničesar ne naredi. Tudi kadar vložimo kazenske ovadbe zaradi lažnih ovadb, je cel sistem obrnjen proti očetom. Tožilci ovadbe brez izjeme zavržejo, in če bi oče sam nadaljeval pregon, sodišče storilko oprosti in nimamo niti odstotka možnosti za zmago. Tisti, ki pravosodni sistem z lažnimi ovadbami zlorabljajo za protipravno preprečevanje stikov, se tega zavedajo. Dobro vedo, da jih ne bodo zadele nikakršne sankcije. Poglejte primer koroške deklice: oče je bil zaradi preprečevanja stikov, ki je trajalo okoli dve leti, obsojen na dve leti in osem mesecev zapora. Obravnaval sem primere, ko so matere preprečevale stike od štiri do pet let in oče ves ta čas ni videl otroka. Gre torej za zelo podobne situacije: oče obsojen na zapor, zoper mater ni niti začet noben kazenski postopek. Je to enakopravno obravnavanje podobnih zadev?

Koliko let po navadi trajajo postopki, preden sodišče ugotovi, da je bila prijava lažna?

Vsekakor predolgo. Prijavo bi moralo razčistiti v mesecu ali dveh, v praksi pa traja povprečno dve leti, velikokrat tudi tri ali štiri leta. Imam tudi primere strank, ki so vmes umrle. En oče je dobil raka na možganih in umrl; prepričan sem, da od vsega hudega v sodnih postopkih. Otroka ni videl več let, boril se je proti krivičnemu sistemu, vendar ga je na koncu sistem zlomil in vemo, kdo ga ima na vesti.

Ali matere pogosto zavestno zavlačujejo, da podaljšajo postopke, in zakaj?

Kdor ima interes in si izračuna, da se mu zavlačevanje izplača, to lahko naredi. Sodišča tega ne preprečujejo, včasih obravnavajo nesmiselne ugovore, kar postopke zelo podaljša. Tak interes zavlačevanja ima po navadi mati, ker so otroci začasno dodeljeni njej, to je v 99 odstotkih primerov. Ko so enkrat otroci pri materi, ima ona interes za zavlačevanje. Dlje ko to stanje traja, manj možnosti je, da bi bili otroci dodeljeni očetu. Tako ali tako so v 99,9 odstotka primerov dodeljeni materam in bile bi neumne, če bi s postopkom hitele.

Se vam ne zdi 99,9 odstotka previsoka številka?

Jasno.

Zakaj?

Dvomim, da si vsi otroci želijo živeti pri materah. Veliko jih izrazi željo, da bi živeli pri očetu. Treba bi bilo pogledati statistiko v tujini. V najbolj razvitih državah okoli 30, 40 odstotkov otrok živi pri očetih.

Za kakšne države gre?

Predvsem skandinavske. Sicer pa je po mojem mnenju še najmanj pomembno, komu je otrok formalno dodeljen. Bistveno je, da so stiki z drugim staršem kakovostno urejeni. Da otrok pri staršu, ki mu ni dodeljen, preživi od 40 do 50 odstotkov časa. Potem je tako ali tako vseeno, komu je dodeljen formalno. Ampak se je treba pogosto zelo boriti zgolj za pošten in primeren obseg stikov. Ko mati z lažno ovadbo enkrat odpre postopek za spolno zlorabo, to pomeni popolno porušenje vseh dobrih odnosov. Nikoli več niso mogoči. Ker ko je enkrat oče po krivici obtožen spolne zlorabe, ko da skozi ves ta pekel, zamere ostanejo. Nič ne pomaga, da je po nekaj letih pekla oproščen. Po tem se bosta sovražila do smrti. Otrok pa to vidi in čuti. Odgovorni starši tega ne delajo.

Je večina otrok dodeljena materam, čeprav izrazijo drugačno željo?

Da, tipičen primer sta sestri Jež, (ki sta tožili državo zaradi dolgotrajne predodelitve otrok po razvezi staršev, čeprav sta od začetka želeli k očetu, op. p.). Ampak to je eden od redkih primerov. To tudi od otrok zahteva ogromno moč. Kako naj se osem-, devetleten otrok bori zase? Tisti, ki so izjemno močni, ki imajo vso to energijo in voljo, lahko potem to dosežejo. Takih je malo, vmes se večino otrok uniči.

Daša Jež je od države dobila 14 tisoč evrov odškodnine. Zakaj?

Odškodnino je dobila tudi njena sestra. Dobili sta jo, poenostavljeno rečeno, za vso trpljenje, ki sta mu bili izpostavljeni, ker se ni upoštevala njuna želja, da bi živeli pri očetu, saj sta pri materi trpeli in jima je to povzročilo nepopisno škodo.

Je to dovolj visoka odškodnina?

Mislim, da bi morala biti takšna odškodnina pri otrocih bistveno, bistveno višja. Mi pravimo, da so otroci naše največje bogastvo, ampak je to bolj črka na papirju. Vsi imajo polna usta koristi za otroke, praksa pa je drugačna. V veliko postopkih se otroci dobesedno uničujejo pred očmi vseh institucij, sodišče, centri za socialno delo, izvedenci, nihče ne naredi nič. Imam primere, ko bi bilo bolje dati otroke v rejo, kot da so prepuščeni neodgovornim staršem, ki se gredo vojno prek otrok.

Ste tudi vi kdaj podali kakšno prijavo na center za socialno delo (CSD)?

Da, glejte, mi smo se nekaj let šli take postopke, ampak ni bilo nobenega učinka. CSD so, kar se mene tiče, na tem področju popolnoma nekoristni in bi jih ukinil. Na splošno nimam slabega mnenja o njih, ko gre za pomoč revnim, alkoholike, nasilje ... verjetno nekaj pomagajo. Ne more pa ista delavka obravnavati alkoholikov, nasilja v družini, nato pa še koristi otrok, ker ima čez dan toliko stvari, da so tisti otroci tam le breme in komaj čaka, da se jih reši. Delavci na CSD so velikokrat preobremenjeni in je človeško, da ne zmorejo opraviti preveč naloženega dela. Zato je odgovorna država, ki ne poskrbi za dovolj kadrov in finančnih sredstev, da bi lahko centri vsaj malo zaščitili koristi otrok. Za to področje bi morali obstajati posebni delavci, ki bi bili specializirani in bi se ukvarjali samo s tem.

Se je od tožbe sester Jež kaj spremenilo? Je kaj več podobnih tožb?

Mi imamo nekaj podobnih primerov in nam je tudi uspelo v sodnem postopku, ampak država je lahko žal še naprej brezskrbna, ker so otroci, ki se v to spustijo, redki. Za državo je tudi nekaj deset tisoč evrov za odškodnine drobiž. Večji pritisk na državo je sramota, predvsem mednarodna, da krši pravice otrok. Zato za naš najpomembnejši dosežek štejem obsodbe Slovenije pred evropskim sodiščem zaradi kršitve pravice do družinskega življenja.

Kaj pričakujete v prihodnje?

Pričakujem, da bo sčasoma, ko se bodo ljudje začeli bolj zavedati svojih pravic, verjetno teh tožb več, kar bo pripomoglo k čiščenju sistema. Že te naše zmage na evropskem sodišču so pomenile veliko, in to, da je sestram Jež uspelo; po tem je odnos sodnikov malo drugačen. Ni več tako, kot je bilo leta nazaj, ko stranka dejansko ni mogla nič.

Kako je po navadi s stiki očetov in otrok po končani obravnavi? Mislim na končane obravnave o spolnih zlorabah. Se matere poslužujejo še kakšnih načinov za preprečevanje stikov?

Najhujša je indoktrinacija, ko matere otrokom perejo možgane, jih prepričujejo, da nočejo k očetom, čeprav hočejo. To so neke grozne travme. Potem so razne "bolezni". Otroci so ves čas bolani in ne morejo k očetu, čeprav v resnici niso. Vedno se najdejo zdravniška potrdila in en kup izgovorov. Sodišča pa imajo veliko preveč razumevanja za takšna nagajanja. Nič ni sankcionirano. Pri teh spolnih zlorabah je ogromno primerov, ko otrok in starš dolgo nimata stika. Če pa ga že imata, je to recimo enkrat na teden po uro ali dve v neki grozni sobi na CSD. V praksi lahko traja tak režim tudi dve ali tri leta. Če v tem času otrok vidi očeta po eno uro na teden v nekem neprijaznem okolju, kjer so sami tujci, je jasno, da ne more biti medsebojne navezanosti. In tu nastane nepopravljiva škoda. Tako matere uspešno, učinkovito in enostavno dosežejo odtujitev otroka. Žal se ne vprašajo, kakšne posledice utrpi otrok.

Kakšne posledice pustijo vsi ti postopki na otrocih?

Izjemno hude in škodljive. Na splošno je to nezaupanje do odraslih, problem v osebnih odnosih vseh vrst in en kup travm. Tudi ko bodo odrasli, takšni ljudje ne bodo nikoli mogli biti srečni in zadovoljni, ker jih sistem pohabi in onemogoči človeka vredno življenje. Čeprav so materialno in statusno uspešni, osebnostno ne bodo zdrava in polna osebnost.