"Obžalujem smrt gospe Likovič"

Blaž Ereiz je na sojenju priznal vsa tri dejanja in jih obžaluje, razen preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Kot pravi, ni hotel streljati na policiste. Potem ko so ga ti legitimirali v enem izmed lokalov pred ljubljansko železniško postajo, je Ereiz začel bežati in je med begom iz žepa odvrgel pištolo. Nato pa je sledila aretacija.

Ereiz je tudi obžaloval smrt uslužbenke Anice Likovič, čeprav ve, da mu družina (mesec dni po ropu se ji je pisno opravičil) nikoli ne bo oprostila, tako kot on ne mi mogel oprostiti, če bi kdo njemu storil kaj takega. Kot pravi, to govori, ker tako čuti in ne zato, da bi mu sodišče omililo kazen. Za rop se je odločil zato, ker je ljudem dolgoval med 20 in 30 tisoč evrov.

Pred ropom v Divači prespal v hotelu

Dva dni pred ropom v Kresnicah se je Ereiz skupaj s Denisom Softićem odpravil proti morju. Kot je na obravnavi dejal Softić, ga je Ereiz vprašal, če bi ga peljal v Portorož. Med potjo pa ga je prosil, če lahko ustavi v Divači, kjer bosta oropala pošto.

Ereiz ob tem pravi, da je s seboj vzel nož od stare mame, za Softića pa je vzel leseni kol. Slednji je ob tem povedal, da pošte sprva ni hotel oropati, a se je za to odločil po Blaževem prepričevanju. A, kot pravi, ne ve zakaj.

"Trezen kaj takega ne bi mogel storiti"

Ereiz je razložil, da je tisto noč prespal v hotelu nasproti divaške pošte in tako celo noč opazoval poslovalnico. Pri tem je pil alkoholne pijače, saj, kot pravi, kaj takega kot trezen ne bi mogel narediti nikoli. Drug dan sta tako skupaj z Denisom stopila vsak za svoj pult in stopila čez steklene ograde in od uslužbenca zahtevala denar. Med vožnjo proti Ljubljani sta si po vnaprejšnjem dogovoru na pol razdelila okoli 400 evrov.

Softič ni vedel, da je Blaž streljal

Bolj zapleten pa je bil rop v Kresnicah. V tamkajšnjo pošto je šel najprej Softić in jo po plačilu položnice zapustil. Takrat je Ereizu dejal, da lahko pošto oropa, ko bo šel ven zadnji starejši gospod. Ereiz je nato šel v poslovalnico in kot pravi, je bil zelo presenečen, da se ga Likovičeva, ko je imel v rokah pištolo, ni nič ustrašila. Vpila je samo: "Mularija, bejžte ven".

Nato je stopil čez stekleno ograjo in sta se začela prerivati. Likovičeva mu je medtem skušala z glave potegniti kapo in ga je grabila za obraz. In kot je dejal Ereiz, je v enem trenutku zaslišal, da je počilo. Gospa je padla z obrazom na pult, nato pa se je pojavila mlaka krvi, je dejal. Takoj je vzel denar in zapustil poslovalnico.

Softić ob tem pravi, da takrat sploh ni vedel, da je Blaž streljal na pošti in da je prišlo do tako hudih posledic. Oba dogodka prav tako obžaluje. Po ropu sta se odpeljala proti Ljubljani, med potjo pa je Blaž Denisu izročil 1500 evrov, ker sta se zmenila, da bo dobil 20 odstotkov izplena. Prišla sta na Rudnik, kjer sta zažgala obleke in Softić je nato Ereiza peljal domov.

Slednji pravi, da takrat ni mogel zdržati doma in je tako tri dni hodil po mestu. Pred aretacijo je tako spil veliko alkohola in se zadrževal v lokalih ob ljubljanski železniški postaji.