Občine ne zmorejo več

»KR ni oznaka za Kranj, to je kratica za Kosovo Republika,« je le ena od popularnih opazk, ki letijo na kranjsko občinsko upravo. V Kranju se od leta 2016 dalje soočajo s povečanim priseljevanjem tujcev. »Vse postopke glede dovoljenj za bivanje tujcev vodi upravna enota, ki je podaljšana roka ministrstva, občinska uprava pa pri tem nima nobene besede. Marsikdo nas napačno enači, ker se oboji v Kranju nahajamo v isti stavbi, čeprav gre za povsem ločeni instituciji. Pravila določa zakonski okvir, lokalne skupnosti pa smo nato pri integraciji prepuščene bolj same sebi. Po zadnjih poročanjih medijev opažam, da se isti problem – hitro naraščajoče število priseljencev in intenzivna rast tujcev s stalnim ali začasnim bivališčem – pojavlja povsod po Sloveniji, zato je potrebno to reševati sistemsko,« pravi Matjaž Rakovec, župan Kranja, ki od vlade pričakuje jasno odločitev, kakšno migracijsko politiko bo vodila v prihodnosti ter njeno pomoč pri zagotavljanju integracije. »Lokalne skupnosti namreč počasi prihajajo na skrajne možnosti absorbcije in integracije povečanega priseljevanja tujcev.«

Upravna enota Kranj je lani izdala kar 2057 enotnih dovoljenj za prebivanje in delo migrantom iz Albanije in Kosova, kar je skoraj tretjina vseh. Letos, do sredine septembra že 1042. Glede na pretekla leta izstopajo še Velenje, Žalec, Škofja Loka, Ptuj, Izola, Laško, Celje, Logatec in še nekatere druge občine. Če v primeru Kranja prištejemo še 561 dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine in ostala dovoljenja za prebivanje tujcem iz tretjih držav, potem pridemo do osupljive številke 5055 izdanih dovoljenj v lanskem letu. Seveda pa ne gre samo za nove prebivalce Kranja, kajti upravna enota izdaja dovoljenja tudi za bivanje v drugih občinah.

Rakovec je prepričan, da je problematika priseljevanja na dolgi rok rešljiva z ustrezno zakonodajo, kar pa bi morali začeti reševati že pred časom. »Menim, da če bi bilo med pogoji za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje zahtevano osnovno znanje slovenskega jezika ter pri stalnem dovoljenju napredno znanje, bi si s tem prihranili marsikaj. To bi pripomoglo tudi k boljši asimilaciji v okolje. Veliko težav je prav v vrtcih in šolah, kjer ne otroci, ne matere ne razumejo slovensko. Tak način je na škodo vseh, naših državljanov in priseljencev,« še pojasnjuje Rakovec in dodaja: »Prav tako menim, da 150 ljudi ne more bivati v eni garsonjeri. V takšnih primerih je jasno, da gre za izkoriščanje slovenskega sistema, zaradi katerega nosimo posledice davkoplačevalci. To je potrebno spremeniti. Pri tem se moramo zavedati, da ne smemo vseh priseljencev neke narodnosti metati v isti koš.«

Klljučno je lokalno okolje

Do največjega nezadovoljstva med prebivalci v povezavi s priseljenci prihaja zaradi jezika ter številnih primerov prenaseljenosti določenih bivalnih enot zaradi začasnega ali stalnega prebivališča, ki je pogoj za pridobitev dovoljenja. Po Sloveniji so znani primeri, ko je bilo v posameznih stanovanjih prijavljenih prek sto tujcev. Za koordinacijo migracijske politike in ukrepov je zadolženo Ministrstvo za notranje zadeve, kjer priznavajo, da je za uspešno vključevanje tujcev v družbo ključno lokalno okolje, ki pa nima nobenih pristojnosti. »Država pa tudi ne more zagotoviti implementacije ukrepov na lokalni ravni.« Država je sicer sprejela strategijo ekonomskih migracij do leta 2020, a že leta 2010, ko so bile razmere povsem drugačne. Na ministrstvu kljub vsemu menijo, da se je v zadnjih desetih letih na sistemskem področju naredilo veliko, ključno pa je brezplačno učenje slovenskega jezika.
 

»V Sloveniji je bilo leta 2009 približno 53.000 tujcev iz tretjih držav, danes jih je že 170.000, večinoma na podlagi delovnih viz, ki se izdajajo zaradi 12 deficitarnih poklicev, ki jih kot država iščemo. Številke se vsako leto povečujejo. Samo lani je prišlo 17.000 novih tujcev iz tretjih držav, in številk počasi ne obvladujemo več. Trenutna zakonodaja namreč dopušča priseljevanje brez izraženega namena integracije in brez razmisleka o porazdeljeni absorbciji, kar povzroča stisko vseh vpletenih.« Matjaž Rakovec

Sprememba šele čez dve leti

»V Vrtcu Velenje se s številnimi težavami srečujejo že ob vpisu otrok, še bolj pa pri vsakodnevnem delu. Komunikacija, brez katere se dela v vrtcu ne da organizirati in kvalitetno izvajati, je izjemno zahtevna, vse prevečkrat pa celo neizvedljiva. Starši – priseljenci namreč v večini primerov niso sposobni komunikacije v uradnem jeziku ali vsaj v katerem od tujih jezikov, ki jih razumejo delavci v vrtcu. Vodstvo in strokovni delavci Vrtca Velenje se po najboljših močeh trudijo svoje delo kar najbolje opraviti, ravnati v dobrobit otrok ter pomagati njihovim staršem, a rešitve, ki jih lahko poiščejo sami, so lahko le kratkoročno učinkovite,« učinkovitost tega ukrepa opisujejo na občini Velenje. »Zaradi jezikovnih pregrad imajo veliko težav tudi v osnovnih šolah. Vedno več je primerov, ko morajo otroke, ki – tako kot njihovi starši – ne znajo slovensko, sprejeti in vključiti v izobraževalni proces med šolskim letom. Učitelji ob rednem delu izjemno težko pomagajo pri integraciji teh učencev v šolsko delo in v novo kulturno ter socialno okolje, ob tem pa se zavedajo, da za uspešno tovrstno delo niti niso dovolj usposobljeni.«

S še zahtevnejšimi nalogami in odločitvami se ob delu s priseljenci srečujejo zaposleni v Zdravstvenem domu Velenje. »Nerazumevanje pacienta ali pacientovo nerazumevanje namreč lahko pripelje do resnih, tudi usodnih posledic,« še dodajajo. Upravna enota Velenje je lani izdala 2982 dovoljenj za začasno bivanje ali združitev družine državljanom tretjih držav. Prav na pobudo Velenja je državni svet to problematiko obravnaval spomladi in vladi poslal obširen predlog nujnih sprememb. Predlog sprememb zakona o tujcih, ki je v vladni proceduri od konca avgusta, tako predvideva obvezno znanje slovenskega jezika na osnovni sporazumevalni ravni pri podaljšanju dovoljenj ali združitvi družine. Ta pogoj pa bo stopil v veljavo dve leti po sprejetju sprememb v državnem zboru.

Težave so tu že danes

»Marca smo imeli denimo težavo, ker na eni od kranjskih šol priseljenci niso razumeli navodil o uvedbi karantene, a so vseeno prihajali v šolo, nato pa se zadrževali pred šolo, ki je bila zaprta. Izključno z namenom varovanja javnega zdravja je ravnatelj poslal sporočilo, kakšna so pravila in da je šola zaprta, albanskim staršem tudi v albanskem jeziku. To sporočilo so prejeli še nekateri drugi starši in javno nasprotovali obvestilom v albanskem jeziku oziroma so želeli, da se to potem prevede še v druge jezike,« pravijo na občini Kranj, kjer je v začetku julija začela delati Posvetovalna komisija za tujce, ki obravnava problematiko priseljevanja tujcev in bo predlagala in skušala vplivati na zakonske spremembe. Prav tako imajo na občini Sosvet za varnost, ki se ukvarja tudi z omenjeno problematiko.
»Otroci se relativno hitro naučijo jezika, starši pa ne oziroma zelo redko izkoristijo ponujene možnosti, da bi se ga naučili. OŠ Matije Čopa, na primer, izvaja projekt Izzivi medkulturnega sobivanja, ki traja že od leta 2016, konzorcijski partner so tudi Kranjski vrtci, ki ogromno delajo na priseljencih – posebej organizirajo ure slovenščine s socialno pedagoginjo za otroke, vendar pa je odzivnost staršev žal slaba. Poleg tega tečaje slovenščine za tujce in konverzacijska srečanja za utrditev znanja jezika izvaja tudi Mestna knjižnica Kranj,« še dodajajo na Kranjski občini. »Po izkušnjah nekaterih učiteljev ali vzgojiteljev ima sicer tudi marsikateri otrok albanske narodnosti v šoli ali vrtcu težave, ker je predmet posmehovanja, zlasti na začetku zaradi neznanja jezika, včasih tudi imena ali zunanjega videza.« Otroci so za starše pogosto tudi prevajalci v zdravstvenih ustanovah.

Otrokom delamo škodo

Na občini Celje gredo še korak dlje, in sicer so mnenja, da bi moral biti opravljen preizkus znanja iz slovenskega jezika pogoj za vključitev otrok v šolo. »Kot dolgoletni učitelj in ravnatelj menim, da je pedagoško nedopustno, da se učenca iz tujine, ki pride živet v Slovenijo, že isti dan pošlje v učilnico, kjer je prisoten pri pouku. S tem se dela nepopravljiva škoda ravno tem otrokom, ki jim sicer avtorji takšnega modela integracije menda želijo vse dobro. Pa jim žal ne,« meni Jože Berk vodja aktiva ravnateljev celjskih osnovnih šol. »Tudi po skoraj letu dni se z učencem iz Kosova ni mogoče niti osnovno sporazumeti – in to kljub temu da učenec redno hodi v šolo in ima eno uro učenja slovenščine na teden, ki jo financira MIZŠ. Na šoli mu seveda nudimo še več od tega, a brez uspeha. Vsi vemo, kako se uči nek jezik in koliko časa se ga uči. Zagotovo ne tako, kot to poteka v Sloveniji. Naš učenec je sicer pri pouku priden, kar pomeni, da mirno sedi – in čaka na konec pouka. Nemogoče je, da bi mu učitelj pri polnem razredu otrok lahko pri pouku učinkovito pomagal. In takoj, ko ta učenec stopi skozi vrata, se s svojo družino, seveda povsem razumljivo, pogovarja albansko. Da bi se na tak način naučil jezika, bi moral biti genij. Ko sem ga vprašal, seveda s pomočjo prevajalca, kako se počuti, je povedal, da slabo. In veste zakaj? Ker ne razume jezika,« navaja Berk.

»Reševanja problematike priseljevanja tujcev in z njim povezanih finančnih, organizacijskih in drugih težav nikakor ne moremo več prepuščati naključjem ter znanju, sposobnostim, empatiji, pripravljenosti in iznajdljivosti posameznikov in ustanov. Nemudoma se je potrebno lotiti vzpostavitve celostnega in medresorsko usklajenega pristopa ter sistemskih rešitev na ravni države in priprave zakonodajnih podlag zanje, saj se bomo po vseh trendih sodeč, kmalu znašli v zahtevnem položaju, posledica katerega bodo nevarno zaostrene družbene, politične in gospodarske razmere,« občina Velenje.

34,4 milijona za socialne pomoči tujcem

Eden od ključnih očitkov v povezavi s tujci, ki običajno leti na občine, ki seveda tudi tu nimajo nobenih pristojnosti, je socialno varstvena politika. Konkretno socialni prejemki družin priseljencev. Po podatkih ministrstva za delo bo Slovenija letos za socialne pomoči namenila 344 milijonov evrov, deset odstotkov tega tujcem. To dejansko kaže na velik prepad med cilji in učinki predpisov v naši državi. Po spremembi zakona o tujcih iz leta 2011, ti lahko zaprosijo za dovoljenje le ob pogoju, da imajo zadostna sredstva za preživljanje. Prav tako morajo imeti dovolj prihodkov za preživljanje vseh družinskih članov, če pride do združitve družine. Sicer morajo imeti tujci z delovnim dovoljenjem pet let stalno prebivališče v Sloveniji, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev pomoči, kar pa za družinske člane ne velja. Tujec, ki je v Slovenijo pripeljal družino mora za tri mesece izkazovati dovolj prihodkov za preživljanje, potem pa so družinski člani praviloma upravičeni do vseh ugodnosti. Sprememba zakona sicer predvideva, da bi tujec po novem šele po dveh letih lahko zaprosil za združitev (zdaj eno leto), občine pa predlagajo, da bi se tudi obdobje preverjanja zadostnih prihodkov za preživljanje podaljšalo vsaj na pol leta.
 
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je pred dnevi napovedal zaostritev pogojev tako pri podeljevanju azilov kot pri dovoljenjih za bivanje in delo. »Stvari je v naši družbi treba zaostriti in urediti. Tem, ki izkoriščajo našo zakonodajo, je treba dati jasen signal, da tega ne bomo več dopuščali,« je poudaril minister. Kot še dodajajo na njegovem ministrstvu, upravnim enotam posredujejo usmeritve za delo, nudijo strokovno pomoč, opravljajo pa tudi nadzore nad izvrševanjem upravnih nalog na področju upravnih zadev tujcev (to je v postopkih izdaje in prenehanj dovoljenj za prebivanje ter potrdil o prijavi prebivanja). »Nadzori se opravljajo po potrebi. Na odločitev o tem, na kateri upravni enoti se bo nadzor opravil, vplivajo tudi ugotovitve v pritožbenih postopkih, v katerih je Ministrstvo za notranje zadeve pritožbeni organ zoper odločitve upravnih enot, ali morebitna opozorila drugih organov ali posameznikov o nepravilnostih.«