"Najhuje je v drugi polovici vzpona," nam je povedal bralec Nejc, ki se je udeležil podviga. "Vmes razmišljaš, kaj mi je bilo tega treba, ko pa prideš na vrh, je to prav poseben občutek. Nekaj posebnega je, da s takšnim kolesom prideš na Vršič."
Za vzpon je potreboval nekaj več uro. Na vrhu sta jih pričakala veter in dež, zaradi česar je bilo zelo mraz. Dež pa je popestril tudi spust v dolino. "Malo zoprno je bilo voziti po mokri cesti navzdol. Prehitro navzdol ni šlo, tudi zato, ker je spredaj vozil spremljevalni avto in tako držal tempo."
Če je poni, mora biti retro
Organizatorji pa kot pogoj za udeležbo niso navedli le tip kolesa, ampak so morali kolesarji priti tudi ustrezno oblečeni. Ob 11. uri so se namreč začeli tehnični pregledi ponijev in ocenjevanje retro oprave.
"Kondicijsko smo se pripravljali en mesec, druge priprave pa so nam vzele tri mesece. So morali lasje in brada zrasti," nam je povedal v smehu. Da je bilo vse v stilu, so se tudi na samo prireditev pripeljali tako, kot smo se vozili včasih – s fičkom in brako prikolico, na kateri sta čakala dva ponija.
Kolesa so imeli pripravljena še od lanskega vzpona, če bi se namreč letos lotili projekta od začetka, bi imeli kar nekaj težav. "Zadnji mesec je bilo težko najti dobrega ponija. Na spletu so se za 200 evrov prodajali taki, ki tudi približno niso bili v dobrem stanju," je še povedal.
