Mučitelji živali so lahko nevarni tudi ljudem

Policija preiskuje kaznivo dejanje mučenja živali, ki naj bi se zgodilo v petek popoldne na območju naravnega rezervata v Škocjanskem zatoku. Dve kobili z urezninami so odpeljali na veterinarsko fakulteto v Ljubljano.  

Psihoanalitik Roman Vodeb pravi, da se velikokrat že pri otroku opazijo simptomi latentnega sadizma. "Za to, da deček v odraslosti ne postane manifestni sadist, torej mučitelj, bi bilo treba ukrepati že prej, v njegovem otroštvu," pravi Vodeb. 

Kakšne duševne težave mučijo ljudi, ki se znašajo nad živalmi, in to dejanje ni povezano z maščevanjem lastnikom živali? 
Večina serijskih (moških) morilcev je svoja prva sadistična oziroma psihopatska nagnjenja najprej pokazala z izživljanjem nad živalmi – hišnimi ljubljenčki: mačkami in psi, morda kokoškami –, in to že v najstniških časih. V času pubertete se namreč začenjajo počasi uveljavljati fatalne potlačitev oziroma nesrečni dogodki (frustracije) iz otroštva oziroma primarne družine. Tisti, ki se je sposoben sadistično izživljati nad živalmi, ima hude zamere do vsaj enega od staršev. Najbolj problematične so dečkove fatalne zamere do matere. Velike zamera oziroma bes do očeta se pri dečku navadno manifestira na drugačne načine. Fatalna zamera oz. jeza na infantilno mamo pa pogosto najprej "ven udari" v obliki sadističnega izživljanja nad živalmi. Tudi najstniško piromanstvo – nagnjenje k požiganju – je znak velike potlačene jeze do vsaj enega od staršev, in se lahko povezuje z afiniteto do mučenja živali.

Je takšen človek lahko nevaren tudi ljudem?
Otroci s ponesrečenim oz. travmatičnim otroštvo – vzrok frustracij pa sta starša ali pa vsaj eden od njiju – lahko živali začnejo mučiti že v otroštvu. Po puberteti pa se afiniteta do izražanju sadizma lahko manifestira v odraslosti – torej v genitalni fazi. Seveda so najstniški mučitelji v odraslosti lahko nevarni tudi ljudem. Še posebno so moški nevarni ženskam, ker imajo pač večjo fizično moč. Vrnjeno oz. potlačeno zamero do matere lahko v odraslosti obvladuje Nadjaz – torej moralna instanca (vest). Če pa deček ni bil (vzgojno) deležen ojdipskega očeta, potem se njegovemu sadizmu (najprej do živali, pozneje do žensk) ne more nič notranjega oz. psihičnega upreti – nazaj se držijo le zaradi strahu pred zunanjo kaznijo. Zato vso psiho-, socio- patijo uprizarjajo na skrivaj – brez obžalovanja in slabe vesti.

Ali se že pri otroku vidi, da je nagnjen k mučenju? Kdaj je treba ukrepati?
Seveda nekateri najbolj frustrirani otroci simptome latentnega sadizma manifestirajo že zelo zgodaj. Mučenje, torej manifestirani sadizem, je mogoče zatreti le z ljubeznijo. Vendar: če je bil deček nekoč prikrajšan za materino ljubezen in je hkrati do nje gojil velik bes, mu izkazovanje materine ljubezni v najstniških časih ne bo veliko pomagalo, ker je izkazovana prepozno oz. z zamudo. Zato, da deček v odraslosti ne postane manifestni sadist, torej mučitelj, bi bilo treba "ukrepati" že prej, v njegovem otroštvu, do 6. oz. 8.-10. leta. Vsako naknadno "ukrepanje" je prepozno. Morda določene korekcije lahko opravi spretna in dobro vodena psihoterapija, ki je kronana z nekaterimi pomembnimi uvidi v infantilno jedro sadizma. Seveda pa mučitelji ne mislijo, da je z njimi kaj narobe in jim kakšna psihoterapija ne pride na misel oz. nanjo ne pristanejo, četudi jih v to silijo starši.
 
Kaj lahko naredijo starši?
Če starši zamudijo s 'formatiranjem (otrokovega) hard diska' – če se računalniško izrazim – naknadno ne morejo nič dokončno učinkovitega oz. (pre)vzgojnega storiti. Cinično lahko pripomnim, da lahko starši le del sankcij – za kazen – prevzamejo nase, ker so v bistvu oni krivi, da je njihov otrok postal mučitelj oz. manifestni sadist. Tisti starši, ki bi na vsak način hoteli nekaj storiti, da njihov otrok ne bi bil mučitelj/sadist, so tako ali tako to že storili, ko je bil za to (vzgojni) čas. Dečki, ki so bili ljubljeni s strani materi in hkrati niso bili smrtno jezni na svojega očeta, tako ali tako ne bodo postali sadisti. Tisti pa, ki so jih starši vzgojno tako rekoč „zafurali“ že v otroštvu, pa harmonije z otrokom nimajo niti v najstniških časih; in taki starši sploh nimajo mandata, da vzgojno intervenirajo v najstnikovo sadistično obnašanje.