Mladi bežijo s Facebooka

Otroci in mladi zelo intenzivno uporabljajo internet, najraje imajo socialna omrežja. Facebook je postal skoraj nuja, tako kot mobilni telefon, zato bežijo pred odraslimi. "Uporabljajo platforme, kjer jih starejši ne vidijo, lep primer je vedno večja popularnost Snapchata, Viberja, Skypa, WhatsAppa," pravi poznavalec družbenih omrežij Matej Špehar. Kot dodaja, le redko zdržijo dolgo na eni platformi in jih menjajo "kot za stavo". Ker so zrasli s pametnimi telefoni, tablicami in računalniki, imajo ogromno znanj, a jim manjkjajo življenjske izkušnje in zavedanje, da svet ni vedno lep. "Enostavno so preveč zaupljivi in naivni," poudarja Špehar. To vidimo po klikanjih na nagradne igre, komuniciranju z neznanci, ki jim celo zaupajo osebne podatke. "Na drugi strani ni vedno stric, ki nam hoče dobro," pravi Špehar, ki ni naklonjen prezgodnji uporabi spletnih omrežij.

FB kot prečkanje ceste

"Težko določimo točno starost, odvisno je od najstnika in njegovega dojemanja sveta," pravi Špehar in dodaja, da se običajno govori o 13 letih kot mejni starosti. "A to je samo številka, nekateri so dovolj zreli že prej, nekateri pa še potem, ko so že zdavnaj zapustili najstniška leta niso ravno biser na omrežjih. Sam sem vesel, ker smo z našimi otroci zgradili takšno razmerje, da me vedno, vsaj tako upam, pridejo vprašat, kako naprej, ko se jim kaj zatakne ali pa česa ne razumejo."

Tehnologija ni bau bau

Staršem svetuje, naj se skupaj z otroci učijo in spoznavajo nove spletne razsežnosti. Tudi prečkanje ceste je lahko nevarno, a če otroku pomagamo pri prvih sprehodih čez cesto, bomo kmalu brez skrbi, da se malčku ne bo nič zgodilo. A težava staršev je prevečkrat, da sami sploh ne poznajo sodobnih informacijskih avtocest. To poudarja tudi Albert Mrgole, ki skupaj z ženo Leonido Mrgole, vodi delavnice Uspešna komunikacija z najstniki. "Pri starših je pogosto prisoten občutek, da je tehnologija velik bau bau," pravi Mrgole. Pogosto niso na tekočem, kaj najstniki na internetu počnejo. Vedo, da igrajo igrice, da se "nekaj strelja", a se sami ne znajo niti prijaviti. Kot poudarja, na ta način zamujajo pomembno priložnost, da se približajo otroku, ki sedi za računalnikom, in se z njim pogovorijo, na primer o tem, kaj je v igrici takega, kar jih veseli. "In končno, računalniki in nove tehnološke možnosti pokrivajo dobršen del potrebe po igrivosti, ki je razvojna potreba v tem času," pravi Mrgole. "To je priložnost, da se z otrokom povežejo, namesto da mistificirajo internet." Poleg tega je računalnik komunikacijsko sredstvo našega in prihodnjega časa, imeti izkušnjo z njim pa spada k splošni funkcionalnosti.

Najprej pravila in pogoji, nato dostop

Tako kot Špehar tudi Mrgole postavi primerjavo s prometom. "Omrežja imajo svoje nevarnosti, tukaj smo starši zato, da presodimo, kdaj je otrok dovolj zrel, ima razvite potrebne veščine in mu zaupamo," pravi Mrgole. Ob tem starši pogosto pozabijo v naprej postaviti pravila in pogoje, pod katerimi bodo otroku dovolili dostop do socialnih omrežij.

Pravila lahko vključujejo dnevno časovno omejitev, dogovor, da se ne bo spremenil učni uspeh in da bo še naprej opravljal zadolžitve v hiši. "Otroku lahko kot pogoj postavimo, da se ne bo spremenil njegov odnos do nas, da bomo mi kot starši vedeli, s kom se druži in kaj počne, pri čemer intimne podrobnosti niso potrebne," kot primer navaja Mrgole. Otroka ob tem opozorimo na nevarnosti, na to, da se ne druži z osebami, ki jih ne pozna, ter staršem zaupa, če se dogaja kaj nevarnega ali nenavadnega.

Način izhoda iz neposrednih odnosov

Starši so glede nevarnost uporabe socialnih omrežij pri mladih bolj ali manj senzibilni. "Dejstvo je, da so socialna omrežja tudi način izhoda iz neposrednih odnosov, kjer ni stika z očmi in neposredne odgovornosti," izpostavlja Mrgole. "Ko ni živega stika, si nekateri marsikaj privoščijo, od nasilja do cyberbullyinga (šikaniranje, izsiljevanje ter norčevanje iz vrstnikov na spletu, op. a.), sovražnega govora ali prestopanja meja pri intimnosti oz. diskretnosti."

Našteta problematika zadeva vprašanje postavljanja meja, pravil, vzgoje odnosa do svojega telesa in širše odnosa do sebe ter občutek varne pripadnosti v družini. "Starši, ki imajo z otrokom stik, pri katerih se otrok doma počuti varnega in sprejetega, z vsemi potrebami, razvojnimi dogodki in čustvi, mu dajejo sporočilo, da je tak, kot je, v redu, zato ne rabi iskat potrditve zunaj," poudarja Mrgole. "Če otrok dobiva primerne odzive, bo izoblikoval spoštljiv odnos do sebe in svojega telesa kot vrednoto, ki je ne bo zlorabljal na socialnih omrežjih."