Meja na morju. Meja ob Hotizi. Območja južno od reke Dragonje, reke Mure, vzhodno od Snežnika in katastrske občine Sekuliči na vzhodu Bele krajine. Praktično vse od osamosvojitve naprej so se periodično ponavljali incidenti na tej ali oni strani, ki so spletli zapleten gordijski vozel, imenovan slovensko-hrvaška meja.
Najbolj znani "borec za mejo" Joras
Joško Joras je v letih boja za svojo pravico postal skoraj sinonim za obmejne težave. Menda najbolj prepoznaven incident na meji se je zgodil streljaj stran od njegove domačije, ko so septembra 2004 Janeza Podobnika in druge člane SLS hrvaški obmejni organi ustavili in zahtevali dokumente.
Ker so člani stranke to zavrnili, se je začelo prerivanje; nekaj članov, med njimi tudi Podobnik, je padlo po tleh. Večino so zadržali in jih odpeljali na hrvaško policijsko postajo. Hrvatje so trdili, da je dvanajsterica skušala nezakonito prečkati mejo.
Do pravice z gladovanjem
Padcev še ni bilo konec; aprila 2006 je zaradi spora med Jorasom in direktorjem igralnice Mulino območje obiskal sodni izvedenec koprskega sodišča. Hrvaški organi so ga pri tem ovirali, češ da slovenske sodne oblasti nimajo pristojnosti na hrvaškem ozemlju.
Ko se je Joras po tako imenovani evropski poti bližal ekipi RTV Slovenija, da bi kameri pokazal sodno odločbo, so ga hrvaški policisti vklenili in ga po dobri uri izpustili. Na poti domov je zdrsnil po bregu in padel v Dragonjo.
Joras je pred dvema letoma, 30. aprila, začel tako rekoč pred celotno slovensko javnostjo gladovno stavkati; zaradi cvetličnih korit, ki so ovirala dostop do njegovega zemljišča. 24. dan je gladovno stavko prekinil, korita so šla.
Lov "pri nas" ali "pri vas"
Ob morju je sicer prihajalo do številnih incidentov med ribiči na eni in oblastjo na drugi strani. Do kršitev je prihajalo večkrat tedensko, vse vpletene strani pa so vztrajale na svojem. Slovenski ribiči in hrvaški policisti so si različno razlagali potek mejne črte med državama.
Do zadnjega večjega dogodka na morskih valovih dela, ki bi ga imela tako ena kot druga stran, je prišlo novembra lani, ko je proti arbitražnemu sporazumu v Piranskem zalivu protestiralo več sto hrvaških ribičev. Posredovala je policija.
Rovarjenje ob Hotizi
Večkrat so slovensko javnost razburkali tudi dogodki ob Hotizi; hrvaška gradnja svojega (in ne skupnega) mostu čez Muro, na katerem so pozabili postaviti kontrolne točke. Urejanje nasipov reke Mure, sredi slovenske vasi hrvaški policisti, ki zahtevajo dokumente, zasliševanje hotiškega župnika. Leta 2006 so se na obeh straneh meje kopičile enote slovenske in hrvaške specialne policije, ljudje so postavljali betonske ovire.
Na območju so celo aretirali več slovenskih novinarjev; novinarjem ekip POP TV, TV Slovenija, Direkt in madžarskega studia Lendava so odvzeli dokumente, prepovedali so jim snemanje. Javnost je vznemirila posneta izjava hrvaškega policista, ki je snemalcu rekel: "To je naša država, tu imam jaz oblast.“
Politični poligon?
Ob številnih takšnih incidentih so se pojavljale teze, da neurejena meja politikom pravzaprav ustreza, saj gre za izjemno pripraven poligon nabiranja političnih točk pred volitvami.
Tudi ljudje, ki živijo ob meji in s katerimi smo se pogovarjali ob pripravi jutrišnje teme dneva v časniku Žurnal (na portalu jo bomo objavili že nocoj okrog 21. ure), skoraj soglasno pričajo, da težav niti nimajo.
Pri tem le še problem iz gospodarskega vidika; če že ima z neurejeno mejo koristi politika – zdaj na tej, zdaj na drugi strani – jih gospodarstvo zagotovo nima. Spori želenemu dobremu sodelovanju vsekakor niso v prid, so večkrat na politiko naslavljali gospodarstveniki z ene in druge strani.
