Legenda Planice počiva tam, kjer je bil najraje, pod letalnico

Štiriinšestdesetletni Iztok Pergarec-Ič iz Dovjega je umrl mnogo prezgodaj, a vsaj tam, kjer je bil najraje, v Planici. V ponedeljek je splezal na streho tamkajšnjega servisnega objekta Čaplja, da bi preveril, kje zamaka streha. Toda omahnil je v globino in se usodno poškodoval. Zaman so ga oživljali.

Pred petimi leti je zadnjič nosil slovensko zastavo. Boštjan Fon

Z jugoslovansko zastavo naj pokrije solato

Ič je že pri desetih letih teptačem prinašal malico, šest let kasneje se jim je dejavno priključil, saj je bil odličen smučar, med pionirji akrobatskega smučanja na Slovenskem, kot nam je povedal njegov najboljši prijatelj  Emir Dizdarević-Muso.

Ko si je eden od "starih planičarjev" zlomil ramo, je postal zastavonoša, sprva avstrijske reprezentance, ki jih menda takrat pod Poncami niso najbolj cenili. Nato je  prevzel slovensko zastavo – takrat smo bili še del Jugoslavije - in jo, skupaj z Musom, ponosno dvigal vse do pred petimi leti, ko sta to častno nalogo prepustila mlajšim. "Med zastavonošami je neka hierarhija. Po avstrijski sem dobil v roke slovensko zastavo. Janez Mlinar, legenda tekov na smučeh iz Rateč, je vozil jugoslovansko. On je bil zadnji, ki je odsmučal strmino, jaz predzadnji. Kot je navada v Planici, nosilec zastavo preda naprej temu, ki bo nadaljeval tradicijo, izbere ga sam. Mlinar mi je obljubljal, da mi jo bo predal, potem da jo bo dal enemu iz Rateč, pa spet meni... Toliko je zavlačeval, da smo se Slovenci osamosvojili. Prišla je tekma leta 1992 in sem mu rekel, da lahko z jugoslovansko zastavo pokrije solato na vrtu. Sam sem imel v rokah slovensko zastavo in še danes jo ponosno popeljem po doskočišču," je v tistih časih za Delo komentiral Ič.

Žalujoče so ganile besede generalnega sekretarja OK Planica Tomaža Šušteršiča. Anže Petkovšek

Postavili so mu špalir

Zatem je v planiški hiearhiji le še napredoval, do štamfača, vodje doskočišča in nato letalnice. Največjega slovenskega športnega praznika, finala svetovnega pokala v smučarskih skokih, si ni bilo mogoče predstavljati brez njega.

Najlepše spomine na Iztoka ima tudi bivši skakalec Jernej Damjan. Anže Petkovšek

In on ni mogel brez svoje Planice. Zato so se od njega danes poslovili prav tam. Pod letalnico so ob znanih fanfarah raztrosili njegov pepel, prijatelji planičarji so ga pospremili v špalirju od znamke za 240 metrov do izteka. Še prej je spregovoril Tomaž Šušteršič, generalni sekretar planiškega organizacijskega komiteja: "Lahko bi rekli, da Iztok ni imel te sreče, da bi se namestil v nek predal kot knjiga, ali pa bi ga nekdo dal na vrh omare, od koder bi opazoval dolgočasno dogajanje pod seboj. Stopil je nekega zimskega dne v čevlje, oprtal nase nahrbtnik in šel po stopnicah, kamor so ga poslali. Odšel je s kupom sendvičev za planiške štanfače in opazil, da ga tam čaka usoda. Stopal je z njo vštric tako iz zime v zimo, in ob tem ni mislil na pretekle mrzle dni, ko ga je smrkavega nosu ščipal hlad v lica. Stopal je v prihodnost in stopil je v pancarje, jih vpel v smuči in postal sam štanfač. Usoda mu je naložila, da je okrog sebe gledal, ne le, da je videl. Ni bil opazovalec, želel si je prihodnjih zimskih dni, večerov, noči, ki si jih je označil v koledarju kot čas, ki ga bo preživel pod Poncami. Usoda mu je namenila mesto prvega med enakimi. Prvega od nas, ki pridemo sem z najbolj plemenito lastnostjo – iskrenostjo. Vsak od nas planičarjev, ki ga je imel čast poznati, je vedel že pred prvim pozdravnim stiskom dlani, da bo imel opravka s človekom, ki je v le enem stavku znal naprej obilo ponergati, a takoj ponuditi tudi iskrene besede, ki so v pogovoru postale temelj za sodelovanje."

Od Iča se je poslovil tudi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac (prvi z desne). Anže Petkovšek

Nevidni, a najbolj pomembni

"Z odhodom Iča je prišlo do slovesa izjemno požrtvovalnih in povezovalnih ljudi, ki so bili nevidni del Planice, kamera jih ni nikoli pokazala. A Planice se ne naredi v enem tednu, je delo čez vse leto, ki ga izvaja cel orkester planičarjev. Dirigent je bil Ič. Brez njega ne bo več tako, kot je bilo," ja za Žurnal24 povedal vodja tekmovalnega stolpa Boštjan Fon.

Pod Poncami se dan budi, pod vejami se sneg iskri, snežinke že mežikajo in v soncu se svetlikajo, je pel ansambel Lojzeta Slaka. Razveseljevale bodo Iča.