V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada že vsako tretje gospodinjstvo enočlansko. Povprečna velikost gospodinjstva je 2,47 člana, kar pomeni, da se le ta počasi, a vztrajno zmanjšujejo, saj je leta 1991 znašala 3,14 člana, od leta 2011, ko je v povprečju štela 2,48 člana pa se ni bistveno spremenila. "Zmanjševanje števila članov gospodinjstev je predvsem posledica zmanjševanja rodnosti, po drugi strani pa tudi metodologije, saj veliko prebivalcev živi v hišah z dvema gospodinjstvoma, navadno je to gospodinjstvo staršev in gospodinjstvo mladih," pravi Danilo Dolenc, vodja oddelka za demografsko statistiko in življenjsko raven na Statističnem uradu RS. "Ljudje se sami opredelijo, da živijo v ločenih gospodinjstvih."
Vsaka sedma je zunajzakonska
Vsaka sedma družina je zunajzakonska skupnost, med družinami z otroki, starimi do šest let, pa vsaka tretja. Čeprav je družin zakoncev z otroki v Sloveniji še vedno največ, in sicer 224.000, pa se njihovo število že od leta 1991 zmanjšuje. Na drugem mestu so družine zakoncev brez otrok, ki jih je 131.000, kar je 6000 več kot pred štirimi leti. "Pri parih brez otrok gre večinoma za zakonce, katerih otroci so se odselili, relativno malo pa je parov, ki nimajo otrok, ker jih niso želeli ali jih niso mogli imeti," razloži Dolenc na vprašanje, ali se morda zaradi sodobnega načina življenja za otroke odloča manj ljudi. "Tega iz številk ne moremo videti, a ker je povprečna starost te skupine ljudi 55 let, vemo, da gre predvsem za starejše zakonce."
V enostarševskih več očetov
Enostarševske družin predstavljajo četrtino vseh družin v Sloveniji, kar je enako kot leta 2011, nekoliko se je spremenilo le razmerje med obema tipoma enostarševske družine: mater z otroki je 3.400 ali za 2,8 odstotka manj, očetov z otroki pa za prav toliko ali 14,6 odstotka več. Surs je letos prvič objavil tudi podatke o družinah istospolnih partnerjev - takih družin je 81, med njimi več moških kot žensk, 17 pa jih ima tudi otroke. Število tipov družin, ki jih meri SURS, se je tako z dosedanjih šest povečalo na osem.
Tip družine nič ne pove o sreči
"Ne upam si govoriti o tipični družini, lahko pa rečemo, da je še vedno največ takih družin, ki jih sestavljajo mama, oče in otroci," pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, družinska terapevtka in profesorica na Fakulteti za socialno delo, ki družine in njihovo spreminjanje opazuje tudi s psihološkega in sociološkega vidika. "Družine so zelo raznolike, tip pa ničesar ne pove o sreči njenih članov ali položaju otroka v njej. Odločilne so druge stvari, kot je recimo, ali zmore ustvariti odprte prostore za pogovor, ali se slišijo vsi glasovi, ali dobi otrok v družini temeljni občutek varnosti, ali lahko družina sprejme resnico vsakega, ali je usposobljena za reševanje konfliktov, ali zmorejo biti njeni člani drug drugemu zaveznik. To je v vsaki družini možno ali nemožno."
Svoboda in breme hkrati
Podatke popisovalcev po besedah Čačinovič Vogrinčičeve lahko interpretiramo skozi različne vidike. "To, kar jaz vidim, je, da je danes v družini mnogo težje živeti, a tudi mnogo lepše, ker živimo v času, ko lahko družino soustvarjamo," pravi Čačinovič-Vogrinčičeva. "Veliko je v naših rokah. Ko sem sama odraščala, je bilo vse jasno. To me je utesnjevalo, a tudi varovalo." Velika svoboda, ki jo imamo, je tako po po besedah psihologinje hkrati tudi breme, saj družina ni nekaj, kar nam je dano, ko mi to hočemo, ampak jo potrebno šele ustvariti, za kar pa potrebujemo predvsem veliko časa, potrpežljivosti in tudi opremljenosti. "Tega mlade generacije ne razumejo prav dobro," poudarja Čačinovič Vogrinčičeva. "Družina lahko postane dobra možnost sama po sebi, a moramo biti opremljeni za trdo delo, da nas visoka pričakovanja ne odnesejo. Družina se šele zgodi v času. Ni narejena, ko mi hočemo, da je narejena."
Rodijo se otroci, zakon pa razpade
Veliko zakoncev gre narazen, ko pridejo otroci, ker za to niso opremljeni. "Družina temelji na odnosu med staršema in partnerjema, zakonca se morata naučiti, da si vlogi staršev in partnerjev ne nasprotujeta," poudarja Čačinovič-Vogrinčičeva. "Ob tem jo spremljajo še razmere neoliberalne družbe, ki absolutno ni naklonjena varovanju človekovega dostojanstva in dostojanstva družine. To pomeni vse možne groze, od revščine, do strašnih problemov pri urejanju doma ali pa samo pomanjkanje časa. Ena temeljnih potreb družine je čas in prostor za skupno življenje. Če delamo po 12 ur, si otroke samo podajamo, smo prekerno zaposleni ali pa nas je strah, da bomo službo izgubili, ta potreba ni zadovoljena."
Dohiteli smo Zahod in hitimo naprej
Življenje v družini se je od začetka 90-ih let po besedah Čačinovič-Vogrinčičeve močno spremenilo. "Ko so naši kolegi raziskovalci takrat prihajali iz tujine in opazovali, kako so pri nas družine pomembne in ohranjene, je bilo to pripisati temeljni socialni varnosti in upanju v prihodnost," pravi Čačinovič Vogrinčičeva. "Takrat nismo živeli v nenehnem strahu in trepetu, ki je značilen za današnji čas. To danes manjka, imamo obet lepega, ki pa je težko uresničljiv."
S kapitalizmom smo tako po besedah Čačinovič-Vogrinčičeve dohiteli zahod. "A povsod se ta strašni pritisk še stopnjuje, kar je nesprejemljivo. Kvalitetno bivanje z otrokom, tri sekunde na dan? To ni tako preprosto."
irma.hus@zurnal24.si
