Marsikatero mesto in vas po državi kazijo skeleti kozolcev, ki so nekoč služili kmetom za spravilo in sušenje pridelkov, v prvi vrsti sena, pokriti oziroma dvojni kozolci pa tudi za spravilo drugih pridelkov, lesa in strojev.
Slovenski kozolci se v primerjavi s tistimi v drugih državah razlikujejo, saj veljajo za bolj dodelane, pokrite so tudi enojne izvedenke, različne izpeljanke in posvečanje detajlom jih delajo nekaj posebnega v evropskem merilu. Nekdaj je veljal rek, da kjer najdeš kozolec, tam slišiš tudi slovensko besedo, kar je še posebej veljalo za območje Avstrijske Koroške in Benečije v Italiji.
Danes, ko se je delež prebivalstva, ki živi le še od zemlje, skrčil na komaj nekaj odstotkov, in ko je vse podvrženo učinkovitosti in intenzivnemu kmetijstvu, so predvsem enojni kozolci izgubili svojo prvenstveno vlogo. Po poljih aii v bližini domačij tako kažejo klavrno podobo, saj so jih mnoge prenehali vzdrževati že pred leti, lesene konstrukcje popuščajo in za prenekaterega je le še vprašanje časa je, kdaj se bo dokončno sesedel. Po ocenah stroke je v zadnjih deserih letih propadlo okoli 15 odstotkov dediščine, še 35 odstotkov je skrajno ogrožene, je pred časom za Delo ocenil konzervator Dušan Štepec.
Umetno, pa še to na vprašljiv način, jim nekateri lastniki življenje podaljšujejo le tam, kjer jih zaradi njihove bližine cestam izkoriščajo za oglasne panoje.
Denar je bil, pa ga niso počrpali
"Brez osveščenih lastnikov, celostne obravnave prostora in trajnega kmetovanja ter v ta cilj usmerjenih skladov se pred našimi očmi kozolci podirajo, pred njimi pa stojijo plastične bale," ugotavljajo na ministrstvu za kulturo. V register kuturne dediščine je sicer vpisanih že prek 1.400 kozolcev, bodisi enojnih ali toplarjev, a to še ni garancija, da jih bodo rešili propada, saj je za vzdrževanje še vedno odgovoren lastnik.
Ta sicer lahko kandidira na razpisih kot na primer za obnovo kulturne dediščine, ohranjanje in razvoj podeželja in drugih v okviru strukturnih skladov EU, vendar pa izkušnja iz državnega programa za razvoj podeželja med letoma 2007 in 2013 kaže, da vsa rezervirana sredstva sploh niso bila porabljena.
Srečo je imelo le pet toplarjev, ki so bili razglašeni za spomenike državnega pomena in je posledično njihovo obnovo krilo ministrstvo za kulturo.
Kako jim v 21. stoletju najti novo vlogo
Strokovnjaki se sicer zavedajo, da večina kozolcev v današnjem svetu ne more več imeti prvotne vloge, a za nekatere lahko vendarle najdemo nove izzive znotraj vse bolj zanimivega koncepta trajnostnega razvoja. "V Evropi si zelo prizadevajo, da bi – ob promociji ekološko pridelane hrane – ohranjali vse, od tipične parcelacije in načinov pridelave do značilnih stavb. Kozolci so unikaten del načina kmetovanja in jih lahko ohranimo samo, če bodo večinoma imeli in ohranili osnovno namembnost," pravijo na ministrstvu.
Podobnega mnenja je tudi konzervator Štepec, ki je za Delo dejal, da se mu zdi nerazumljivo, kako v Sloveniji "ne znamo videti priložnosti v ponovni uporabi kozolca. Možnost za njegovo uporabo vidim predvsem v okoljevarstveni politiki in politiki trajnostnega razvoja. Znotraj obeh politik lahko kozolec spet pridobi nekdanji pomen v sodobnem trajnostno naravnanem kmetijstvu."
Na ministrstvu dodajajo še, da spodbujajo tudi sodobno arhitekturo, ki išče vzore v lesenih konstrukcijah naših prednikov in v posameznih primerih tudi preureditev starih kozolcev za druge funkcije, od bivalnih (kot na primeru Luč), do promocijskih (Kočevje).
andrej.leban@zurnal24.si
