V torek popoldne in pozno zvečer smo novinarji več ur stali pred tesno zaprtimi vrati tihe sobe v kleti državnega zbora, kjer je potekala za javnost zaprta seja parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Na mizi je bilo zaupno gradivo za arbitražo o meji s Hrvaško. Prvi sveženj s 450 stranmi gradiva in 800 stranmi prilog je zadnji dve leti pripravljala projektna skupina na ministrstvu za zunanje zadeve, sestavljena iz pravnikov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, drugo pa je pripravil Zavod 25. junij. Pod vodstvom direktorja Marjana Podobnika ta združuje nekaj poznavalcev in somišljenike, ki se zadnja leta ukvarjajo z mejo s Hrvaško. Čeprav so njihovi člani sodelovali v projektni skupini ministrstva, so kljub temu pripravili svoj, drugačen predlog od tistega, ki smo ga plačali davkoplačevalci. Tik pred iztekom roka, ko moramo v Haag in na Hrvaško poslati zagovor za določitev meje, so zato na za javnost zaprti seji zahtevali in pričakovali kompromis.
Prav zanima me, s kako širokim nasmehom se nam režijo na Hrvaškem, ko v Sloveniji deset dni pred rokom iščemo kompromis o nečem, kar smo skupaj pripravljali dve leti. Smehljanje se verjetno razvleče v privoščljivo krohotanje, ko slišijo, da je slovensko gradivo, ki bo romalo na sodišče, predsednik vlade tik pred tem označil za slabo napisan spis. Da nismo resni, pa se dokončno prepričajo, ko želimo v strokovno pripravljeno gradivo tik pred zdajci vrniti vsaj del alternativne različice zagovora, pod katerega se je kot direktor podpisal "enfant terrible" mejnega spora. Podobnik je bil na koncu celo povabljen na zaprto sejo o zaupnem gradivu. Ne verjamem, da si katerikoli Slovenka ali Slovenec ne želi odprtega dostopa do morja in nasploh za Slovenijo čim ugodnejše rešitve meje, a zato nismo kar vsi sedeli na zaprti seji o zaupnem gradivu. Še dobro, da je bil tam Podobnik, ker je bil imenovan v podskupino za pravičnost, ki se ni nikoli sestala.
