Nobena institucija brez sprememb pri nas ne preživi prav dolgo. Tradicija, da ni tradicije.
Že več kot leto in pol gledamo tudi (namerno) kadrovsko podhranjenost urada za varstvo konkurence. Ta ima (kot vsakič namerno ponovim) le toliko zaposlenih kot Glasbena šola Tržič. Preiskuje pa večinoma z najboljšimi odvetniki oborožene težkokategornike poslovnega sveta – gradbince, farmacevte, igralce na trgu elektrike.
Javno gledamo tudi “zadnje krče” pred koncem agencije za upravljanje kapitalskih naložb in čakamo na nov vsemogočni upravljalski holding. Nobena od institucij, pa naj bo nadzorna ali upravljalska, se v nespremenjeni obliki pri nas ne obdrži prav dolgo.
Tradicija. Vsaka politična elita se čuti poklicano, da v imenu “mi vemo bolje” ukinja, preoblikuje in na novo postavlja ustroj države. Skoraj nobena institucija si tako nima niti časa zgraditi resne avtoritete in kredibilnosti. In tako smo ves čas v zidanju in rušenju temeljev ključnih ustanov. Če bi tako gradili domačo hišo, bi zimo dočakali brez strehe nad glavo – v mrzlem snegu.
Slabo, a ne?
