Učitelj: "Pljuni žvečilni na tla, ga poberi in daj nazaj v usta!"

Boštjan Tacol

Sošolec je vstal in šel pred tablo. Tresel se je, ne pretiravam!

"Razumeš, da so žvečilni v razredu prepovedani," ga besno vpraša. "Ja," je odgovoril s tresočim glasom.

Bil je majhen, drobcen fantič. Ne le to, za razliko od nas ostalih hrustov - deklet je bilo pač v razredu le za vzorec - je bil tudi tih in miren. Muhi ne bi storil nič žalega, prisežem.

A profesor, suh, sivolas in bradat gospod tik pred upokojitvijo, algoritme in programske jezike je učil, se za to ni zmenil: "Pljuni žvečilni na tla!"

Sošolec pred tablo izbulji oči, drugi se spogledamo. Čas za nekaj sekund obstane, nato profesor zakriči: "Pljuni ga na tla, sem rekel!" Razred se strese, sošolec pred tablo ves prestrašen pljune žvečilni na tla. V očeh si mu lahko prebral, da bi se najraje pogreznil v tla. Od sramu še bolj pa od strahu, ker ni vedel, kaj ga čaka.

Profesor mu nato z ledeno hladnim glasom reče: "Zdaj ga poberi in daj nazaj v usta!" Sošolec pred tablo okamni, vsi smo čutili njegov cmok v grlu, nakar učitelj še enkrat mrtvo hladno reče: "Poberi ga in daj nazaj v usta!" Sošolec pogoltne slino, s tal pobere žvečilni in ga da v usta. "Danes se je to zgodilo zadnjič, sicer …" še zarohni in ga pošlje nazaj v klop.

To je, recimo, eden od načinov, s katerim lahko učitelj v razredu vzpostavi avtoriteto. S psihičnim in fizičnim nasiljem, namreč. Primer žal ni izmišljen, v času svojega šolanja sem imel to nesrečo, da je bil ta gospod štiri leta moj razrednik. Četudi bi se takrat s sošolci želeli pritožiti, prav veliko manevrskega prostora torej nismo imeli, poleg tega pa so se ga, vsaj tako se nam je takrat zdelo, bali tudi ostali učitelji. Ne nazadnje pa je treba dogajanje umestiti v časovni kontekst, vendarle se je to dogajalo pred 25 leti.

Pixell

Na srečo sem imel tudi učitelje, ki so v razredu blesteli na drugačen način in ti so, hvalabogu, prevladovali. Spoštovanje so si zaslužili na povsem drugačen način – z znanjem in z motivacijo učencev. V osnovni šoli smo, recimo, imeli krasno učiteljico zgodovine. Tudi pri njej je bil običajno mir v razredu, a ne zaradi strahu, pač pa zato, ker je znala učiti. Ne le to, učencem je dala odgovornost. In mi smo se sami sebi zdeli tako zelo pomembni, ker nam je zaupala. Na začetku osmega razreda je rekla: "Dekleta in fantje, od danes dalje ne narekujem več. Predavala bom, vi pa si zapisujte, kar menite, da je pomembno." In smo si. A kaj, ko so nam nato vso srednjo šolo spet narekovali.

Avtoriteta je iz razredov izginila

Učiteljem je treba omogočiti, da v razredu spet vzpostavijo avtoriteto, saj je v zadnjih dvajsetih letih iz šolskih razredov praktično izginila. Pa ne s strahom in nasiljem, takšne mora sistem izpljuniti. Spoštovanje pri učencih si morajo pridobiti z znanjem, z iznajdljivostjo, z izvirnostjo.

Pred dnevi smo recimo lahko videli profesorja pedagoške fakultete, ki gimnazijkam in gimnazijcem zarepa Prešernovo Gloso. Kurjo polt sem dobil, ko sem gledal posnetek. 

Slovenija Ko profesor zažge s Prešernovo Gloso

Tako malo je treba, da v mladih zanetiš iskrico, le za ped je treba prestopiti okvirje. Pa danes sploh ni treba odkrivati tople vode, samo na YouTube pokukaš. Kemija in fizika sta s takšnimi ali drugačnimi poskusi predmeta, ki sta s tega vidika še posebej hvaležna.

Ste videli hrvaškega učitelja, ki se je pred dnevi na eni tamkajšnjih glasbenih šol, za nastop svojega pevskega zbora našemil v pevca skupine Queen. No, to je tisto!

Kapo dol! Svet Kakšen car! Učenci tega učitelja gotovo nikoli ne bodo pozabili!

A za izvirnost in iznajdljivost se lahko starši pod nosom obrišemo, če učiteljem ne bomo dovolili, da stopijo izven okvirjev. Je že tako, da učitelj, ki to naredi, tvega, da jih dobi po prstih.

In starši pri tem igrajo pomembno vlogo, predvsem tisti helikopterski. Tisti, ki morajo imeti vsak gib svojega otroka pod nadzorom.

Tudi pobudnica peticije za spremembo šolskega sistema Nataša Šram Grandlič sodi mednje. Kar sem pokukajte in preberite kakšen zapisnik roditeljskih sestankov iz vrtca, ki ga obiskujeta njuna otroka. Ja, v šolo sploh še ne hodita.

Več kot 22 tisoč ljudi je podpisalo njeno peticijo, s katero zahteva otroku bolj prijazno šolo, razbremenitev otrok, manj domačih nalog, itd. Lepo vas prosim! Najbolje, da jim učitelji še stopala zmasirajo pred začetkom pouka. Na veliko žalost staršev vsi otroci pač ne morejo biti na desni strani Gaussove krivulje, ko se meri šolski uspeh.

V zadnjih dveh desetletjih smo prav po zaslugi preveč zaščitniških staršev priča velikanski eroziji spoštovanja in avtoritete učiteljev, kar postaja ena največjih težav šolskega sistema. Nastal je neke vrste začaran krog: Starši ne zaupajo, učitelji si ne upajo. In ta začaran krog mora presekati država. Tukaj je reforma najbolj potrebna, ne pri domačih nalogah.

Da je bila v mojih časih šola manj zahtevna, kot je danes? Ne verjamem! Ker sem že imel po zobeh osnovnošolsko učiteljico zgodovine, naj z njo še končam. Ravno v času, ko sem zaključeval osmi razred, je izšel učbenik 20. stoletje profesorja Janka Prunka, ki smo ga morali znati, če karikiram, na pamet. Veste, katera je bila ena iz kupa knjig, ki sem jih dobil v roke pri enem od predmetov, ko sem pet let kasneje prišel na fakulteto? 20. stoletje.

david.jug@zurnal24.si

*Avtor je oče dveh šoloobveznih otrok.