Le redkim še ni jasno, da se mladih ne bo dalo odpraviti z nekaj drobtinicami pod mizo.
Nik Rovan
Odziv ministrstva za izobraževanje na akcijo študentov in profesorjev kaže na temeljno nerazumevanje sporočil protestnikov, ki jih vladi zelo jasno vzklikajo že skoraj štiri tedne. Če je kdo mislil, da bo nekaj milijonov, za katere je vsem jasno, da ne bodo pokrili stroškov vsem dostopnega študija, zadovoljil tako profesorje kot študente, je bil pač naiven. Morda so zadovoljili le vodstva, ki zdaj lažje dihajo. Oblast je spregledala, da se ljudje na ulici ne bojujejo za vrnitev v magično preteklost pred krizo, kjer naj bi se cedila med in mleko. Teh idealnih časov za večino prebivalstva nikoli ni bilo. Slovenija se ni čez noč, le v času krize spremenila v državo, kjer životarijo delavci in upokojenci. Kjer sta dve tretjini mladih zaposleni za določen čas. Kjer so slednji pregovorno večni študenti, ker jih po diplomi čakata le podplačano delo v najboljšem in zavod za zaposlovanje v realnem primeru. Ljudje hočejo temeljne spremembe sistema, ki jih je zatiral desetletja, ne pa drobtinice, ki jih oblast sem in tja vrže pod mizo.
Cilji
Vse jasneje postaja, pa čeprav to različna študentska gibanja govorijo že več let, da mladi ne bodo več slepo požirali znanje v obliki, kot jim ga servirajo, temveč da se hočejo pogovarjati in soodločati o tem, kako poteka njihovo izobraževanje. In da se skupaj z zaposlenimi nočejo več bojevati za iluzijo dobre stare univerze, saj je ta zgrajena na cehovstvu in izkoriščanju mladih delavcev na pogodbah za določen čas. Hočejo drugačno javno univerzo. In vse jasneje postaja, da se jih ne bo dalo odpraviti s hitrim trpeljajem po rami.
Vzeti do zadnjega € vse zasebnim fakultetam. Do zadnjega €. Saj so zasebne, kar pomeni zasebni kapital in zasebne finance.