Število neplačanih položnic za šolsko malico in kosilo se je ponekod povečalo tudi za trideset odstotkov. To je zgovoren pokazatelj, da številne družine ne zmorejo niti osnovnih stroškov. Zagotovo je veliko takih, ki so visoke položnice plačali z grenkim odrekanjem na drugih področjih. Slovenski starši si vse pogosteje trgajo od ust, da zagotovijo za osnovne potrebe svojih otrok. Ravnateljica Osnovne šole Črna na Koroškem Romana Košutnik ugotavlja, da jim pogosto to sploh ne uspe. Opaža namreč, da so njihovi učenci dobesedno lačni. V šoli zato poskrbijo, da imajo hrano vsaj tam. Vse čiste ostanke hrane, kruh, sadje, jogurte in podobno ponudijo otrokom na posebni “Mizici pogrni se”. Mizica je ob šolski kuhinji, tam pa lahko vsak lačen učenec vzame, kar je nastavljeno. To prakso so imeli sicer že prejšnja leta, a je ob koncu dneva v košarah ostajalo veliko hrane. Sedaj se to ne dogaja več, učenci pojedo čisto vse. Ostankov hrane ne opaža več niti po koših za smeti, pod klopmi in podobno. Nedolgo nazaj je bila to vsakodnevna praksa.
Dobri ljudje. Na šolah, s katerimi smo stopili v stik, problem neplačanih položnic spet rešujejo s šolskim skladom, z donacijami, z dobro voljo ljudi. Šole za pomoč prosijo tudi občino, pomagajo jim dobrodelne organizacije in razna podjetja. V OŠ Sostro je donator poskrbel, da bodo imeli trije otroci iz iste družine plačano prehrano za celo šolsko leto. Upam, da bo s hitrim zvišanjem cenzusa končno pomagala tudi država.
