Če so se delavci ob lanskem prazniku dela jezili zaradi gospodarske krize ter posledično odpuščanja in zniževanja plač, se letos lahko jezijo zaradi reforme – nižjih odpravnin, krajših odpovednih rokov, zviševanja starostne meje za upokojitev in občutnega podaljšanja obdobja za odmero pokojnine. Reforma je sicer razumljiva in neizogibna, bes delavcev pa tudi. Zato se mi zdi smešno, ko jim minister zelo očetovsko sporoča, da razlogov za negotovost ni, ker reformo zanje pripravljajo “s posebno pozornostjo”. Spremembe za delavsko rajo torej niso najprijetnejše, so pa z ljubeznijo od ministra Svetlika.
To je nekako tako, kot sta mi kot otroku večkrat dejala starša: da ko bom velika, bom že razumela, da je določena njuna odločitev zame dobra. Dragi minister, če boste z delavci delali kot z majhnimi otroki, lahko namesto resnih pogovorov za mizo pričakujete otroški vrtec na cesti. Delavci si končno zaslužijo, da iz rokava potegnete konkretne izračune, očetovsko trepljanje v teh časih ne bo dovolj.
Kompenzacija
Naš minister z zlato pištolo tolaži, da imajo delavci kljub vsemu nekaj razlogov za zadovoljstvo – ker se vrača gospodarska rast in ker “smo število brezposelnih zadržali pod sto tisoč”. Juhu! Prepričana sem, da tega ne bo vesel niti en sam izmed omenjenih. Namesto novih delovnih mest bomo dobili višja nadomestila za brezposelnost. Še enkrat juhu! Halo, minister, hočemo delo, ne nadomestil za brezposelnost! Kar se tiče upokojevanja, pa lahko, tako kot sem po bondovsko začela, tudi končam – Umrite kdaj drugič!
