Solidarnost. Ljudje se hitro zganejo ob individualni stiski, a le redko pri potezah elite, ki to stisko ustvarja.
Nik Rovan
Ta teden smo v Žurnalu24 objavili zgodbo mame, ki ne more nahraniti svojih otrok. Za pomoč je zaprosila politike. Jasno, pomagal ji ni nihče. Odzvali so se le nevladniki, po objavi pa tudi bralci, ki so želeli pomagati. Zgodba potrjuje, da smo ob razkritju stiske, še posebno če je lansirana v medijih in se tiče otrok, (priznajmo: brezdomce, migrante in Rome pogosto raje ignoriramo) še vedno solidarni. Država nas večkrat poskuša prepričati, da je revščina naša krivda, ker se ne znajdemo, ne delamo dovolj ali pričakujemo preveč. Pa čeprav želimo le dostojanstvo in človeka vredno življenje – ki nista privilegij, ampak pravica. Revščino in izkoriščanje ustvarjajo sistemski pogoji, ki jih gradi politična in kapitalska elita; tej seveda odgovarja, da se stiske rešujejo kot individualna težava, ki pa le zakriva širšo sliko, da je ljudi, ki ne morejo nahraniti svojih otrok, pri nas že več kot 200 tisoč. Številni med njimi delajo, a vseeno živijo globoko pod pragom revščine. Da se ne razumemo narobe, solidarnosti je v družbi še premalo. To je element, ki je v krizi še zadnja rešilna bilka. A solidarnost se ne kaže le tako, da se nakaže denar. Kaže se v konkretnih stikih med ljudmi, pa tudi v tem, da se pove svoje mnenje glede reform, ki bi v revščino pahnili nove in nove generacije. Sistem iz ljudi dela žrtve, jih sili v negotova razmerja z nizkimi plačami, prepričuje, da njihovo mnenje ne šteje in da niso vredni nič. Zato ljudem ne smemo pomagati, ker se nam smilijo, ampak ker jim tako solidarnostno pokažemo, da njihovo usodo razumemo kot rezultat sistemske gradnje ekonomskega in družbenega izključevanja. Vlada nam v času krize govori, da moramo nujnost varčevanja razumeti na isti ravni kot družinski proračun. Torej da če denarja ni, ga ni od kod vzeti. Pri tem pozabijo povedati, da v družini starši raje stradajo, kot da bi v pomanjkanju živeli otroci. Da tisto malo hrane, kolikor je je še ostalo, smiselno razporejajo med vse člane. Država teh impulzov ne daje, saj vladne elite po vsej Evropi stradajo najšibkejše.
