Leta sprehodov po sodiščih, na koncu nič

Vlada, ki je oblast v državi prevzela pred dobrim tednom, bi sodne zaostanke odpravila v petih letih. Tako obetaven pogled v prihodnost zagotovo daje upanje. Celo tistim, ki že več kot deset let čakajo, da jim vsaj eno sodišče v državi dokončno sporoči ali jim na primer pripada odškodnina, ker jim šefi leta in leta niso plačevali za delo, ki so ga opravljali pred več kot desetimi leti. Takšni in podobni sodni spisi so zagotovo potovali po različnih stopnjah sodišč in se po možnosti od vrhovnih sodnikov po nekaj letih spet vrnili nazaj sodnikom, ki so jih začeli reševati. In dokler ne bodo dokončno rešeni, je vedno manj možnosti, da bo sodni epilog enako pravičen za vse vpletene.

Spomin. Vsak, ki je bil kadar koli na sodišču zaslišan kot priča dogodku, ki se je zgodil več kot leto nazaj, se je ob tem najbrž znašel tudi v neugodnem položaju. Sodnik, tožilec in odvetnik so želeli od njega vse podrobnosti dogodka. Razumljivo, zanje je to ključnega pomena, da ugotovijo ali sodijo pravemu. Ampak, če je priča pri tem več let po dogodku lahko samo priznala, da se dogodka ne spomni, je bila hitro poučena o tem, da je kot priča dolžna odgovarjati na vsa vprašanja, sicer je lahko kaznovana. Marsikdo se na sodišču res izgovori na slab spomin. Drži pa tudi, da z opisovanjem podrobnosti “po spominu” in ne po zanesljivem prepričanju, lahko sodišče po krivem obsodi ali pa na prostost spusti krivega. Če ga spusti po več letih sojenja bo država zagotovo plačala dvojno. Ker je bil vsa ta leta zaprt po krivici. In ker mu sodbe niso izrekli v razumnem roku.

Komentar se nanaša na članek Država že ob skoraj tri milijone.