Po zadnjem družinskem kosilu smo se zapletli v razpravo o iskanju namestitev in restavracij v tujini. Oče se namreč vsako leto v družbi kolegov motoristov odpravi po Evropi – nazadnje so prevozili Albanijo, pred tem pa Grčijo, Romunijo … Prav v Grčiji se je odvila zgodba, ki je predstavljala povod za debato, ki je sledila. Na mojo predpostavko, da so tam gotovo odlično jedli, je oče namreč zgolj zmajal z glavo. "Na bencinski črpalki smo vprašali domačina, kje si lahko privoščimo dobro kosilo," se je spominjal, "ta pa nas je napotil v center mesta, v restavracijo tik ob obali". Vse mize so bile kljub času kosila prazne, kar je že takoj razumel kot slab znak, vendar pa so vseeno vztrajali in bili na koncu tako razočarani, da hrane sploh niso pojedli do konca, prosili so za račun in se podali naprej na pot.
Kot večina pripadnikov generacije Y se je tudi meni porodilo vprašanje, zakaj za vraga takšnih stvari prej ne preverijo – na Googlovem zemljevidu, seveda. Ne le, da nikoli predhodno ne preverijo restavracije, v kateri bodo obedovali, tudi namestitev, kjer bodo po poti prespali, prej ne rezervirajo, kaj šele preverijo.
Doslej sem na vseh destinacijah vnaprej rezervirala sobo ali apartma, vedno skrbno preverila mnenja, ocene, pa tudi cene in le redko sem bila razočarana. Kaj na potovanju počnem čez dan, je lahko stvar dnevnega navdiha, izbire namestitve pa ne prepuščam naključju. Podobno velja za restavracije. Če je povprečna ocena manj kot štiri, me tam ne bodo videli. Če je bila velika večina gostov s kakovostjo hrane in s postrežbo zadovoljnih, pa že ne more biti tako slabo, kajne? Prav tako se s predhodno poizvedbo izognem mestom, kjer bi za pico recimo odštela 20 evrov. Vidim, da gre po mojem modrovanju in naštevanju različnih imaginarnih scenarijev, ki naj bi se jim na tak način izognila, očetu že rahlo na smeh. "Ah, ta mladina. Za vse potrebujete Google. Vprašaš domačina, pa je." Že, a Google zbira mnenja ljudi, ki so že jedli v tej restavraciji in izrazili svoje vtise, medtem ko te domačin lahko napoti v restavracijo svojega bratranca, pa čeprav se zaveda, da je hrana tam zanič. Zakaj bi se ljudje, ki si vzamejo čas za zapis mnenja na Googlu, zlagali?
A ironija je hotela, da sem se kmalu po omenjeni razpravi morala posuti s pepelom. Na lastni koži sem občutila, da so tudi Googlove ocene dovzetne za raznorazne manipulacije. Med potjo na krajši oddih v Prekmurje naju je s partnerjem zagrabila lakota, po ustaljeni navadi sem odprla Googlov zemljevid in v bližini našla odlično ocenjeno restavracijo, ki jo sicer oglašujejo že na panojih ob avtocesti. Preverim še jedilnik – izbira je velika, cene pa ugodne. Kljukica.
Natakar pobere najino naročilo in se kmalu vrne s pripravljenimi jedmi – dokaj okusnimi, za solidno ceno, nimava pripomb. Naročiva še kavo in prosiva za račun.
Natakar vpraša, ali sva bila zadovoljna s postrežbo, pokimava. Pustiva mu dva evra napitnine. Nakar nadaljuje: "Potem pa vzemite telefon, prosim." Debelo ga pogledam, a mu vseeno, morda zgolj iz radovednosti, ustrežem. "No, vtipkajte v Google ime naše restavracije … Ja, tukaj … No, zdaj pa kar tukaj dajte pet zvezdic. Ste že? Ne, joj, ste prehitro kliknili. Morali bi napisati še moje ime, da sem vas postregel in da ste bili z mano zelo zadovoljni." Na tej točki se sprašujem, ali se zgolj šali. Ne. Smrtno resen je. "Če na koncu meseca dobim dovolj omemb med mnenji, dobim višjo plačo," razlaga. Ko ga spomnim na napitnino, le zamahne z roko, kot da sta dva evra čisto premalo. Ne pustim se prepričati, da bi napisala mnenje po njegovem nareku, čeprav ni zadovoljen, in hitro se pobereva na pot. Po poti nazaj se bova ustavila kje drugje.
Radovednost mi ne da miru in v avtu vseeno pogledam, če na podoben način sitnarijo tudi drugim. "Top ambient, vzdušje, hrana. Za piko na I pa vse pohvale *ime natakarja* za super profesionalno in prijetno postrežbo." "Zelo prijazno osebje, natakar *ime natakarja*." "*Ime natakarja* je poskrbel za še boljšo izkušnjo!"
Japajade …
