Tudi nepreizkušeno zdravilo se je kot možna oblika zdravljenja začela omenjati šele, ko sta obolela prebivalca razvitega sveta – Združenih držav Amerike. Dovolj nazorna so tudi pojasnila farmacevtskega podjetja, zakaj se odkrivanju zdravila zoper ebolo ne posveča tako velike pozornosti kot zdravilom proti nekaterim drugim boleznim. Poleg tega, da gre za svetovno gledano redek virus, kar je res, navajajo še, da bo od zdaj na prej vse drugače, saj bo na voljo več finančnih sredstev. Ta epidemije je namreč jasno pokazala, da svet nima fizičnih meja in zato okužbe niso omejene zgolj na prebivalstvo črne celine in zato zdaj v farmacevtskih podjetjih napovedujejo, da bo na voljo več denarja za hitrejši razvoj zdravila.
Največ pa pove dejstvo, da strokovnjaki navajajo, da bi v Liberiji, Sierri Leone in Gvineji ob boljši zdravstveni oskrbi preživelo veliko več ljudi. Ob takšni oskrbi, kot jo ima razviti svet oziroma bolje rečeno bogati svet, kjer po svoje državljane pošljemo letalo in jih prepeljemo v najboljše ustanove, ne v takšne kot jih ima Liberija. Država z največ smrtnimi žrtvami ebole namreč spada na lestvico Svetovne zdravstvene organizacije tistih držav, ki imajo celo premalo zdravstvenega osebja za nudenje osnove zdravstvene oskrbe svojim državljanom. V Liberiji, Sierri Leone in Gvineji za zdravstvo porabijo letno med 30 in 100 dolarji na prebivalca. Za primerjavo v Sloveniji namenimo okoli 2.000 dolarjev letno na prebivalca, v Združenih državah pa nekaj manj kot 9.000 dolarjev! Prav zato epidemija ebole in več kot tisoč umrlih ne bi smelo biti le zdravstvena katastrofa, ampak tudi prikaz nepravičnosti tega sveta, ki jo z življenji plačujejo tisti, ki jih bogati označujemo za nerazvite.
