Da 143 tisoč Slovencev, ki poleg službe še honorarno piše za revije, predava, lektorira ali za denar ustvarja kako drugače, je pohvalno, saj to recimo nakazuje na to, da smo Slovenci priden narod, ki po službi ne poležava na kavču. Seveda dokler ne gre za javne uslužbence, ki popoldne honorarno svetujejo podjetjem, dopoldne pa jim izdajajo odločbe in dovoljenja! Dokler ne gre za inšpektorje, ki kar med delovnim časom z dodatnimi pogodbami pri zasebnih podjetjih služijo s svojimi funkcijami! Dokler ne gre za policiste, ki dopoldne preganjajo kriminalce, popoldne pa v njihovih firmah delajo kot varnostniki! No, pa še kje bi se našle takšne nenaravne dvoživke ... ki me, priznam, skrbijo.
Nehumano. Predvsem pa ne morem mimo tistih 12 tisoč, ki jim je honorarno delo edina zaposlitev. So brez kakršnihkoli socialnih pravic in večinoma niso v nobeni evidenci; uradno niso ne brezposelni ne zaposleni, težko se sindikalno organizirajo, zato so lahek plen delodajalcev za izkoriščanje. Če je še včasih honorarno delati pomenilo delati priložnostno, občasno, to danes pomeni vse kaj drugega. Danes honorarno delo pogosto preseže osemurni delovnik in je za marsikoga vsakodnevno delo, praviloma za pol cene redno zaposlenega na istem delovnem mestu.
Volk sit, koza cela. Če bi se tisti, ki imajo dve službi, odrekli v korist tistim, ki so brez zaposlitve in jim zdaj edini kruh daje honorarno delo, ne bi bilo slabo. Tako tudi ne bi bilo nobene bojazni, da bi se znašli v navzkrižju interesov.
