Čigava žrtev je Bratuškova? Svoja.

Boštjan Tacol

Prva razlaga je, da se je Bratuškova zanašala le na svoja človeka, Romana Jakiča in Jerneja Pavliča, ni pa poiskala drugih strokovnjakov, ki bi jo lahko oborožili z znanjem o tako zapleten področju, kot je energetika. Bolj kot študiju, se je posvečala lobiranjem v parlamentu, pravijo v Bruslju.

Drug scenarij je, da je Bratuškova kolateralna škoda, žrtev, ki mora pasti, da parlament pokaže svojo moč pri soodločanju glede sestave nove komisije.

Tretja špekulacija govori o političnih kupčkanjih med skupinami v parlamentu. Največji skupini, Socialdemokrati in EPP naj bi sklenili pakt in skušali iz sestave komisarske ekipe izriniti kandidatko Alde, saj naj bi liberalci imeli po njihovem preveč stolčkov v komisiji.

Morda je kaj od tega res, morda je res vse. Dejstvo pa je, da so bili poslanci do Bratuškove precej neusmiljeni. Menda bolj, kot do drugih kandidatov. Dejstvo pa je tudi, da Bratuškova na vprašanja ne bi znala odgovoriti tudi, če bi bila manj zahtevna. Edini odgovor, za katerega ji čestitam, je odgovor na očitke, da je na proslavi prepevala Bandiero Rosso. Na vprašanje, ki je bilo več kot očitno lansirano od nekaterih slovenskih poslancev, je Bratuškova odgovorila; "V Sloveniji to pesem razumemo kot antifašistično pesem in glede tega se mi ni treba nikomur opravičevati." Na ideološka vprašanja je bila Bratuškova bolje pripravljena, kot na vsebinska. V Bruslju ugibamo, na kaj je računala? Na šarm? Na lepe oči? Menda ja ne. Ali morda na to, da ji bodo poslanci pogledali skozi prste, ker je Junckerjeva varovanka? Težko verjetno, vendar možno. Bo pa jo evropska šola stala, če drugega ne, ugleda. In tudi Slovenijo.