Sodišča se večkrat ukvarjajo s tem, kaj je slabega storila policija kot pa kriminalec.
Boštjan Tacol
Ko je že bilo videti, da vsaj enega sojenja v državi ne bomo začeli s kritikami na račun policije, se je vendarle spet odvrtela znana melodija kot s pokvarjene plošče. In je morala sodnica spet skoraj dve uri poslušati, kako grozno slabo in narobe delajo policija ter tožilci. Pa menda ne samo slovenski, ker da avstrijski niso nič boljši. A se je vseeno bolj tresla gora, rodila pa manj kot miš. Ko so namreč nehali deževati pompozni argumenti o vseh slabostih pregona na obeh straneh Karavank, ni bilo povsem jasno, kaj točno naj bi policija naredila narobe v tem postopku. Še manj: katerih dokazov policija sploh ne bi smela imeti ali katerih pogovorov ne bi smela posneti. Vsaj eden od odvetnikov bi iz sodnega spisa vzel kar vse.
Folklora. Kajpak drugega, izločili bi vse in hkrati lepo pozabili, zakaj so njihove stranke sploh na sodišču. Oziroma zakaj so že več kot pol leta v priporu. Najbrž ne zato, ker zjutraj vstajajo ob šestih, vozijo otroke v vrtce in šole, sami pa so v službah do petih ali šestih zvečer? Ali pač? In ja, da ne pozabim: ker vozijo nekaj let stara vozila tipa renault clio, ki so si jih kupili z zadnjimi prihranki pred rojstvom prvega otroka? Če bi bila to znanstvena fantastika, mogoče res. Kje so časi, ko so sodišča presojala le to, kar je nekdo slabega storil in ga za to tudi kaznovala? Kako naj svojega otroka naučim, naj ne laže ali krade, če me potem zvečer, ko prižge dnevna poročila, vpraša: "Zakaj jaz, če temu gospodu ni treba v svojo sobo brez risanke, čeprav se je zlagal?"
TAKO JE SODIŠČE ZAGOVARJA IN IŠČE KAKO BI KRIMINALCE OBVAROVALA. TO PA SO BEDAKI.