“Not so fast, Anton” (Ne tako hitro, Anton) – celo takšne naslove je bilo mogoče prebirati o Sloveniji v ameriškem časopisju do pred manj kot desetimi leti. Vlado je vodil Tone Rop, Sloveniji pa se je mudilo. V Evropsko unijo, v Nato. Spremenili so se zakoni, pravila, uredbe.
A nobeni vladi ni uspelo ustaviti zaposlovanja v javnem sektorju. Pa potrebujemo učitelje, vzgojitelje, zdravnike, znanstvenike, boste rekli. Seveda. V krizi potrebujemo marsikaj, a plačevati nimamo od kod.
Javni zavodi. Vse več jih je, prav tako zaposlenih na njih. Vsak bodoči šef, ki se ima za spodobnega strokovnjaka, bo svoj prihod pogojeval s prihodom še najmanj dveh ljudi, ki bosta delala zanj. Kaj se zgodi z ljudmi, ki so do takrat opravljali ta ali podobna dela v javni upravi, ni znano. Najbrž kakšna neljuba reorganizacija. Morda tudi zato ustanovijo svoje esepeje, ker jim je v službi preprosto dolgčas. Ne po njihovi krivdi. Politika, pardon, lobiji so hoteli tiste nove.
Direktorji javnih zavodov še kako znajo “pobožati” svoje ustanovitelje, še bolj razumevajoči so do zaposlenih. Delo je res naporno, javnega uslužbenca, četudi z njim nisi zadovoljen, itak ne moreš odpustiti. Zakaj bi se trudil prisiliti ga k delu? Zato je odločitev vlade o popolni prepovedi zaposlovanja in štiri tisoč evrih kazni za kršitelje pravilna, a žal veliko zapoznela rešitev. Kriza bo zdaj ministre, direktorje in druge šefe prisilila, da racionalno razporedijo obstoječe uslužbence ter presekajo priliv strankarskih in drugih prijateljev v javni sektor.
