Pričevanji. ”Nisem iskala resne zveze, eni so bili v redu, drugi čudni; ko me je kliknil Gašper, sem mu dala priložnost, komunicirala sva tudi prek MSN in maila. Po pol leta sem se preselila k njemu,” se spominja komunikologinja Katra Golob.
Ženska, ki je želela ostati anonimna, nam je zaupala, da je šla v študentskih letih na štiri “spletne” zmenke. “Z dvema sem po zmenku, na katerem se je izkazalo, da ni kemije, ohranila prijateljske stike, z zadnjim pa sem skupaj že osem let.
Zakaj splet? Zato, ker te tam ne ovirajo lastne vizualne želje in predstave in ker v času, ki ga na spletu prebiješ s sogovornikom, res spoznaš človeka. Lažje je namreč biti iskren, ko sogovornik ne sedi nasproti tebe, temveč je tako daleč, da se ti zdi, kot da v resnici sploh ne obstaja”.
“Gašper me je kliknil na valentinovo leta 2007, na dan, preden so mi na Ona-on.com ukinili profil, saj nisem bila preveč dejavna,” svojo usodno izkušnjo s spletnimi zmenki opisuje 27-letna Ljubljančanka Katra Golob. Z Gašperjem spadata med dva odstotka uporabnikov spletnih zmenkarij v Sloveniji, ki so virtualno poznanstvo okronali s poroko.
Kar 40 odstotkov spletnih zmenkarjev v Sloveniji je vstopilo v partnersko zvezo z nekom, ki so ga spoznali prek spleta, kažejo rezultati prve empirične raziskave v Sloveniji o uporabi spleta za spoznavanje intimnih in seksualnih partnerjev. Triletni projekt z naslovom Ljubezen na prvi klik so decembra 2010 končali raziskovalci Roman Kuhar s filozofske fakultete, Tina Kogovšek s FDV ter Alenka Švab s FDV in fakultete za humanistične študije.
Splet kot filter
“Splet zagotovo postaja pomemben poročni trg, ki ni alternativa tovrstnemu trgu v realnem svetu, ampak ga dopolnjuje,” ugotavljajo raziskovalci. Osrednji del spoznavanja potencialnih partnerjev prek spleta je filtriranje, ki poteka skozi dva glavna kanala: starost in videz na fotografiji, določen del pozornosti pa odpade tudi zaradi samopredstavitvenega besedila, je pokazala raziskava na vzorcu 1.344 sedanjih ali nekdanjih uporabnikov spletnih portalov za spoznavanje partnerjev.
“Spletne zmenkarije so postale povsem običajen način spoznavanja potencialnih partnerjev. Uporabnik spletnih zmenkarij ni nekdo, ki je razočaran v ljubezni in slab pri vzpostavljanju socialnih stikov – to je lahko vaš sosed, sodelavec ali učiteljica v šoli,” pojasnjuje Kuhar.
Kuopio. Ker ni kaj dosti vedel o klepetalnicah, se je novinar za pisanje članka leta 1998 prijavil na eno od njih in zapisal, da mu je všeč film Casablanca. “Potem sem prejel e-pošto Finke, ki je spraševala, ali sem res moški, saj ime Uroš v finščini pomeni samec, žrebec,” se spominja Uroš Šetina, ki je od januarja 2000 srečno poročen na Finskem.
Raziskava je v določenih vidikih potrdila precej stereotipne predstave o moških in ženskah ter o tem, kaj si ti želijo v ljubezni in partnerstvu. V homoseksualni skupini načeloma mine manj časa od vzpostavitve stika na spletu do srečanja v živo kot pri heteroseksualcih. Tisti, ki iščejo zgolj spolne stike, hitreje prestopijo iz virtualnega v realni prostor in obratno.
Več lažejo ženske
Tako za heteroseksualce kot homoseksualce velja, da monogamno partnersko razmerje ostaja norma, s katero se večina strinja in h kateri teži. Glede profilov pa je 36 odstotkov žensk priznalo, da se je zlagalo o starosti, teži in zakonskem stanu; tovrstne informacije je lažno predstavilo “le” 28 odstotkov moških.
Preberite tudi intervju s psihoanalitikom Romanom Vodebom, ki smo ga vprašali tudi, ali so se spolne navade glede na to raziskavo spremenile.
